Berem, da so lastniki nekoč legendarne mariborske Modne hiše — podjetje Montecristo SL, ki je sámo v lasti ciprskega podjetja Conte Montecristo Holdings LTD iz Nikozije — zaprli zgornje nadstropje trgovine in odpustili osem od 21 zaposlenih prodajalk.
Tako to gre. Ne vemo točno, kaj se dogaja. Ne vemo, kaj so tam sploh prodajali. Ne vemo, zakaj bi tam sploh kdo kaj kupil. Niti se ne spomnimo, kaj so tam prodajali nekoč. Racionalno ne razumemo, kaj se je spremenilo v teh 56 letih, odkar so kot velik in zavidljiv dosežek socialističnega potrošništva zgradili in odprli tekstilno veleblagovnico na Partizanski cesti. In se ne sprašujemo, kako je mogoče, da trgovski teren zavzemajo fantomske, da ne rečem sumljive firme s Cipra.
Vemo samo, da gre počasi vse k hudiču.

Impotenca

Nostalgija boli. Mene osebno zaradi Modne hiše niti ne toliko. Moj edini kolikor-toliko zanesljivi spomin v zvezi s tem je, da sva šla z mamo enkrat sredi 70. let tja po kavbojke zame. Bolj od samih kavbojk — ki so bile zagotovo popolnoma brez veze — se spomnim, da sva na poti tja pri Kino Gledališču srečala strica Ferija in mu omenila, kam in po kaj sva namenjena. Stric Feri pa se je čutil dolžnega mojo mamo opozoriti, naj mi nikar ne kupi pretesnih kavbojk, ker da to povzroča impotenco.
Še sreča, da pri dvanajstih, trinajstih letih nisem vedel, kaj to sploh pomeni.
Ne vem, kaj je bolj neverjetno: da smo otroci brez posledic preživeli v brezveznih (in pretesnih) kavbojkah — ali da so naši starši preživeli take butaste nasvete?

Kar vidiš, izbereš, kupiš

Seznam trgovin, za katerimi bi lahko v Mariboru žalovali, je seveda še precej daljši. Zakaj recimo nihče ne objokuje Kvika na koncu Gosposke? (Mimogrede: se še spomnite, da je bilo ime Kvik kratica, ki je pomenila »kar vidiš, izbereš, kupiš«?) Ali zakaj nihče ne objokuje Veme na vogalu Gosposke in Jurčičeve? Zakaj nihče ne objokuje Merkurja na vogalu Jurčičeve in Vetrinjske in tistega famoznega svetlobnega napisa, ki je spreminjal barve? Zakaj nihče ne objokuje knjigarne Založbe Obzorja na vogalu Partizanske in Prešernove, kjer so imeli največjo in najaktualnejšo izbiro LP-jev, vključno z uvoženimi »originali«? Ali zakaj nihče ne objokuje Jeklotehne na vogalu Partizanske in Mlinske?
Zakaj? Odgovor je zelo preprost: ker nihče ne žaluje za artikli, ki smo jo tam eventualno kupovali. Ker vinilke niso več najbolj razširjen nosilec zvoka in so samo še davna epizoda naše neformalne glasbene vzgoje. In ker je roba v današnjem H&M-u boljša ali vsaj zanimivejša kot tista v nekdanjem Merkurju, pa verjetno tudi cenejša. Tako kot Jeklotehna ne bi mogla konkurirati današnjima Merkurju in Bauhausu. 

Degradacija

Modna hiša je spadala oz. še spada pod blagovno znamko Modiana. Tako kot Maximarket. Pred Montecristom je Modiano obvladoval Mercator. V čem je razlika, vas vprašam? V čem je (bila) razlika med mariborsko Modno hišo in ljubljanskim Maximarketom? In v čem je razlika med Montecristom in Mercatorjem? So pri usodah trgovin odločilne socialne in demografske razlike, konkretno med Mariborom in Ljubljano? Ali pa sta v igri poslovna kultura in menedžerski know-how? Je pomembno, ali je podjetje v ciprski ali v slovenski lasti? Bi bilo bolje, če bi podjetja ostajala v domači lasti?
Morda bi to blagodejno vplivalo na naš nacionalni ponos — drugače pa nam je lahko za to tako vseeno kot za grško-turški konflikt na Cipru samem.

Zgražanje nad samimi sabo

Morda še prej kot Maximarket pa lahko doživi propad ali vsaj zaprtje večno konkurenčna Nama. Čudi me, da je ta najstarejša, nekoč prva in edina slovenska veleblagovnica sploh še odprta. V trgovskem smislu je skoraj tako nepomembna kot v Mariboru Modna hiša. Toda tako kot ne razumem, kaj se je zgodilo z mariborsko Modno hišo, ne razumem niti tega, kaj se dogaja z Namo. Prerokujem pa, da so so ji vsaj leta šteta, če že ne dnevi. Se že veselim, kako se bomo šele takrat zgražali.
Zgražali pa se bomo v bistvu nad samimi sabo. Ker če drži, da nostalgija boli, potem drži tudi to, da je bolečina nostalgije (lahko) tudi neke vrste mazohizem. Lepo nam je, ko nas boli. Lepo nam je, ko nekaj pogrešamo. Lepo nam je, ko brezpredmetne in meglene spomine žalobno racionaliziramo v nostalgijo za nečim, kar nikoli — niti v tako imenovanih dobrih, starih časih — ni bilo bistveno.