Decembra 2007 sem se prijavil na družbeno omrežje, ki je bilo takrat še v povojih in je delovalo obetavno. Twitter. Kdor se je znal in hotel izražati kratko in jedrnato (v okviru limita 140 znakov) — oz. želel biti del neke imaginarne, namišljene skupnosti —, je lahko tam objavljal pomembne ali nepomembne, anekdotične in kao poglobljene, magari duhovite pripombe o svetu okrog sebe.

Saj nič ne rečem. Zabavno je bilo ravno toliko kot trivialno. Na Twitter se sicer nisem prijavil brez pomislekov, ampak zakaj pa si človek ne bi privoščil malo inteligentne in neobvezne, četudi ne čisto neresne sprostitve? Zdelo se je še kar na nivoju. Na višjem nivoju kot Facebook, vsekakor, ki se je pojavil že dve leti prej in na katerem sem z ne nezmotljivo intuicijo zaznaval metastaze družbenega podebiljenja. Twitter pa se mi je v nasprotju s tem zdel nekaj boljšega in nenevarnega.

Poslovni model in tehnikalije

Seveda sem se kruto motil. Zlasti glede X-a, kot se Twitter dandanes imenuje. Do Facebooka še vedno čutim globok, organski, visceralni odpor in je moj priljubljeni dežurni krivec za velik del problemov, ki jih srečujemo v današnji družbi. Čeprav priznam, da ima določeno informativno vrednost, če ga znaš primerno uporabljati. Ampak jaz ga bog pomagaj ne znam, niti nimam volje, da bi se potrudil.

Če odštejemo različna poslovna modela in tehnikalije objavljanja, bi lahko razliko med X-om in Facebookom posplošil tako, da je X bistveno bolj političen, spolitiziran od Facebooka. Facebook je namenjen tistim, ki jih ne zanima toliko politika kot globalni in lokalni fenomen — kar je, ironično, seveda del problema —, ampak bolj njihovo lastno, egocentrično in egomanično mnenje. Facebook je za zdravo pamet in resnico, X pa za intelektualce in samozvane intelektualce, borce za svobodo govora in demokracijo, za aktiviste vseh sort — za nameček pa še za fanatično neme opazovalce.

Shithole

Kakorkoli: X in Facebook sta si zelo različna, sta pa v bistvu isti dolgčas in nadloga, brez katerih bi nam v življenju veliko bolje šlo. Če bi se ju znali odvaditi. Če bi se znali navaditi na status quo ante.

Twitter ni postal shithole šele potem, ko ga je za 44 milijard kupil Elon Musk. To je bilo vidno celo iz Slovenije, ko so se namnožili modeli, ki se predstavljajo kot “Upokojenec, Domoljub, Veteran. Obožujem humor, križanke in knjige, Športnik”.

To je dobeseden citat. Nelektoriran. Izbral sem enega naključnega mimoletečega. Enega od teh, ki jih blokiram. To delam vsevprek. Desničarske drhali s slovenskimi zastavicami nočem niti videti na lajni. Ti so sicer v večini, ampak ta levih fanatikov tudi nisem dosti manj blokiral. Pa tujce tudi blokiram, da ne bo pomote. Imam nos za fake news accounte. Pa reklamarje. Po mojem sem jih že tisoč plus blokiral. To delam z nekim perverzim zadovoljstvom. Z malodušjem pa tudi, priznam.

Degradacija

Do te degradacije je prihajalo že prej, le da prejšnji lastniki za razliko od novega niso tako dosledno skrbeli niti za omejevanje ali celo benanje sovražnega govora in dezinformacij — in njunih nosilcev, kot recimo Trumpa —, niti za promocijo tako imenovane ali če hočete namišljene svobode govora.

Toda Musk ima agendo. In kar je zanj še bolj razveseljivo, za ostale pa zaskrbljujoče: ima tudi precej neomejeno bogastvo, poenostavljeno nore (in noro poenostavljene) ideje o spoznavanju narave in družbe, izumiteljsko in podjetniško žilico  — kar spretno izkorišča v dramatično napeti, do agresije stopnjevani politični situaciji (v ZDA pa i šire). 

Domišljavi vsemogočneži

To je eksplozivna mešanica. Mislim, da se to ne bo dobro končalo. Ne rečem, da je za vse to kriv X, pomaga pa zelo. Čeprav se Musk postavlja s tem, da daje platformo na razpolago zagovornikom različnih mnenj, sam ne skriva naklonjenosti enemu od teh krožkov. Kot da je eden ali prvi med enakimi.

Prav, prav. Nekaj v tem smislu je govoril že Voltaire pred tristo leti, ampak Pay Pal mafija takrat še ni obstajala. Zato sem danes proti tem lahkomiselnim in domišljavim vsemogočnežem kot Musk, pa Peter Thiel, Marc Andreessen, Ben Horowitz itd. itd. Svoboda govora, ki jo zagovarjajo, je njihova svoboda govora. Svoboda govora za Trumpa in za J. D. Vancea. Za Republikance.

Demokracija kot miloščina

Moja in naša svoboda govora pa je tista plava kljukica na X-u. Da za 9,76 evra na mesec izpademo kredibilnejši. Ampak ne, hvala. Ne več. Mi je postalo kar nerodno, da sem se znašel v tako slabi družbi. Ti blue-checkerji so postali najeminentnejši in najprepoznavnejši vir dezinformacij in namišljene svobode govora. Zato mi je preostane drugega, kot da protestiram z drobižem. Demokracija itak ni več nič drugega kot miloščina.

To je skratka moj obračun s Twitterjem. Rekapitulacija mojih sedemnajstih let intelektualnega in politično ozaveščenega masturbiranja o tem in onem na družbenem omrežju, ki se je izrodilo v sveto pismo vesoljne kongregacije nepismenih, ki jim ni nič sveto.