Sovražim to, da se vsaka debata pri nas hočeš-nočeš ideološko pokriva z delitvijo na levo in desno. Na živce mi gre, da se vedno sprevrže v merjenje moči med ošabno oblastjo in samopomilujočo se opozicijo tistih, ki jokajo, da jih nekdo v nekaj prisiljuje. Čeprav to delajo v resnici sami.

To se dogaja celo pri ultimativnih, filozofskih vprašanjih življenja in smrti, ki s politiko nimajo nobene zveze. Recimo pri zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Ne morem si kaj, da ne bi tega terminalnega prepiranja jemal osebno. Samo tako lahko zadeve namreč sploh razumem.

94 let, 5 mesecev in 16 dni

Moja mama je na današnji dan stara natanko 94 let, 5 mesecev in 16 dni. Njeno zdravstveno stanje in splošno razpoloženje sta za njeno starost značilna. V zadnjih petih letih in pol, odkar ni več pri močeh, da bi skrbela sama zase — kar ji je do nekega skoraj usodnega dne uspevalo z osupljivo učinkovitostjo, pedantnostjo in iznajdljivostjo —, je v trenutkih zlovoljnosti dajala včasih vedeti, da ji je življenje začelo presedati. “Ko bi me le že enkrat hudič vzel,” se je tu in tam pridušala: “Če bi se mogla, bi se sama fentala!”

Zdaj tega več ne govori. Kognitivni upad — kar je strokovno leporečje za to, da starci znajo biti zmešani, še ko so pri sebi — je že preveč napredoval, da bi razmišljala o eksistencialističnih vprašanjih življenja in smrti.

Zato o tem razmišljam jaz. Ne prvič, ampak prvič resno in zares.

Rok trajanja človeka

Mamina eksistenca v domu starejših občanov je že pol leta zreducirana na to, da se heca z osebjem in se v usodo vdano pritožuje — meni, ne osebju — nad nepomembnimi malenkostmi. Sicer pa cele dneve gleda skozi okno in fantazira, da me videva vsak dan, ko tam mimo peljem psa na sprehod in/ali se lubčkam z neko žensko, nje pa ne pridem pozdravit.

Kadar pa res pridem na obisk, mi pripoveduje podobno izmišljene ali predelane, iz davnih in nedavnih doživetij in dogodkov sestavljene zgodbice. V njih nastopajo živi in mrtvi, vsi sinhronizirani v enoten narativni čas.

Rad grem k njej, ker ji polepšam dan. To je veliko zadoščenje. Naučil sem se igrati vlogo potrpežljivega in spodbudnega sina. Čeprav me mori, da je moja optimistična fasada samo nemoč, če ne celo brezbrižnost pred neizogibnim iztekom roka uporabnosti človeka.

Kopriva ne pozebe

Mamo najbolj razveselim, če ji rečem, da je utelešenje pregovora, da kopriva ne pozebe. To je najina priljubljena interna šala. Dejansko je mama izjemno trpežna. V teh petih-plus letih je dala skozi dve hospitalizaciji, tri ali štiri urgence in nekaj pregledov, pa korono, pljučnico, šivanje globoke rane, pa padec in zlom stegnenice in operacijo — po kateri se je končno sprijaznila s selitvijo v dom —, nazadnje pa še karcinom dojke, ki je za happy end šel stran samo s tabletami.

Ampak da ne bo pomote: moji mami ni lahko, a ne trpi. Še posebej ne neznosnih bolečin. Po nobenem kriteriju se ne bi mogla kvalificirati kot kandidatka za prostovoljno končanje življenja. Pa tudi če bi bog ne daj izpolnjevala medicinske pogoje, ki jih našteva predlagani zakon, ne bi nikoli pomislila na takšen izhod v sili. Za to dam roko v ogenj. Neglede na vse, kar je kdaj rekla, ko ji je bilo težko. Življenje je nekaj, česar se človek instinktivno oklepa do zadnjega.

Seveda pa mame tudi jaz sam ne bi k temu nagovarjal. Če bi neznosno trpela, bi neznosno trpel z njo. Ker bi itak vedel, da bom na koncu jaz tisti, ki bo preživel.

Raje crknem

Takšno je osebno ozadje mojega razmišljanja o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Toda čeprav si želim, da ne jaz sam ne moji bližnji ne bi nikoli rabili take pomoči, to ne pomeni, da sem proti predlogu. Ta predlog zakona je zelo življenjski (no pun intended), saj ga osmišljajo in utemeljujejo osebne vrednote, osebno fizično in psihično počutje in osebne situacije.

Želim si torej, da bi na mučno smrt — ali na ne več smiselno življenje — obsojeni človek imel možnost, da se prostovoljno odpove svoji eksistenci in jo zaključi. In če se bom kdaj sam znašel pred usodno dilemo, si bom glede tega morda celo premislil. Zato sem za ta zakon. Za vsak primer.

Povem pa naravnost, da se mi gnusi demagogija nasprotnikov zakona, ki te žalostne, a za svobodo nujne stvari obračajo na glavo in jih zlorabljajo za obračunavanje s političnimi konkurenti. Naj imajo svoje argumente — ampak ne teh propagandističnih, češ, “država omogoča smrt”, to je širjenje “kulture smrti”, “zakon o pomoči pri samomoru”, mi smo “pro life”, mi smo za “odgovornost”, mi kažemo “sočutje”, “svetost življenja” je absolutna, bla-bla-bla.

Veste kaj? Zataknite si nekam vaš način življenja in vaš način umiranja, ki ga totalitarno vsiljujete vsem. Jaz raje crknem, kot da bi se s tem sprijaznil.