Ko sva z Nino pričakovala hčer, sva redno obiskovala Leonišče, staro stavbo ljubljanske porodnišnice. Takrat so na nasprotni strani Šlajmerjeve ulice redno bivakirali molilke in molilci. Dovolj dobro znan prizor s plakati o nerojenih otrocih in priprošnjami za njihove duše. Z Nino bi lahko šla mimo povsem neprizadeto. Otroka sva si želela in na splav nisva niti pomislila.

Pa je kljub temu bolelo. Najprej ob misli na tiste, ki v dotrajano rumeno stavbo pridejo zaradi abortusa — razlogi zanj so raznoliki, a vedno osebni in nikoli lahki —, malo pa tudi zaradi naju. Mar ne moreva imeti otroka in hkrati biti za splav?

Miroljubna prošnja z elementi nasilja

Najin sin se je nekaj let kasneje rodil v Postojni, tako da se z dogajanjem pred Leoniščem nisem več srečal, vsaj ne neposredno. A konkretne molilke in molilci iz Šlajmerjeve ulice v resnici niso bistveni. Gre za način protesta oziroma izražanja stališč, ki je v zadnjih letih postal precej redna praksa. In gre za početje, ki se izmika enoznačni opredelitvi. Navzven se kaže kot nevsiljiva in miroljubna prošnja, hkrati pa vsebuje elemente nasilja.

Ali je molitev lahko nasilje? To vprašanje sem si prvič zastavil takrat pred Leoniščem. In nekaj dni kasneje sem ga načel v pogovoru z enim svojih najboljših in najstarejših prijateljev. Za kontekst ni nepomembno, da gre za globoko vernega človeka, ki je bil vzgojen kot katolik in v tem duhu vzgaja tudi svoje otroke. V tem sva si različna, tako kot se razlikujeva tudi glede političnih stališč. O enem in drugem — tako o politiki kot o načelnih vprašanjih — pa redno diskutirava. Včasih tudi precej burno. Ampak nikoli v najini dolgi in pestri zgodovini se nisva zaradi česa sprla. Nikoli do takrat.

Če je vera ljubezen …

Njegova pozicija je bila trdna in dokončna. Konkretne argumentacije se ne spomnim, ampak šla je nekako v to smer: molitev je izraz vere — in če je vera ljubezen, ne more biti molitev nič drugega kot izraz ljubezni. Na noben način in pod nobenimi pogoji torej ne more biti nasilje.

Do sem vse lepo in prav. S to logiko se lahko strinjam. In čeprav se opredeljujem za agnostika, čutim do religije globoko spoštovanje. In tudi do molitve kot njenega izraza. Sam bi naredil še korak naprej: molitev je kot nagovor presežnega tista govorica, ki nas vzpostavlja ne samo v naši duhovnosti, temveč tudi v naši človečnosti. Molitev je začetek poezije, tako kot je obred začetek gledališča.

Občutek nelagodja

Toda v tisti podobi plakata in organiziranih molitvenih srečanj pred porodnišnico me kljub vsemu temu še vedno nekaj moti. Kaj je to — razen občutka nelagodja —, kar sva ga takrat doživljala z Nino? Kakšen je moj argument?

Molitev kot prošnja in nagovor presežnega je nekaj skrajno intimnega, obenem pa se dogaja brez cilja, namena in računice. Intimnost molitve je v tem, da lahko zraste samo iz posameznika, iz njegove slutnje in občutka, da je tam onkraj nekaj več. Kar pa zadeva drugi vidik ... Star judovski vic gre nekako takole: človek je vsak večer molil, da bi zadel na loteriji. To je trajalo in trajalo, dokler ni nekega zadonel glas z neba: “Vsaj srečko si kupi!”

Prošnja za loterijski zadetek

Vic v prvi vrsti smeši skopost, v podtonu pa razgalja tudi konkretno molitev. Molitev z namenom, molitev z računico. Molitev, ki je videti kot molitev, a v resnici ni. Prošnja za loterijski zadetek je nekaj banalnega in je kot takšna lahko predmet vica. V plakatu pred Leoniščem in sklenjenih rokah tistih pred njim pa ni nič smešnega, čeprav gre strukturno za isto stvar — za molitev z agendo.

Molitev z agendo ni in ne more biti molitev v pravem pomenu besede. Na tem mestu moramo uporabiti primernejši izraz: gre za spektakel. Gre za predstavo, ki ne raste iz intimne slutnje in občutka, ampak je nekomu namenjena. Povrh vsega pa je ta nekdo človek v skrajno ranljivem trenutku življenja. In zaradi tega je to spektakel nasilja.

Klečavci

Prestavimo v aktualni čas in se s Šlajmerjeve preselimo v središče Ljubljane. Pred približno enim tednom sem zasledil novičko o molilnem shodu, ki se je ob zgodnji jutranji uri dogajal na Kongresnem trgu. Zadevi nisem posvečal pretirane pozornosti, saj je zvenela kot čudaško srečanje izgubljenih duš ali glede na razglas predvsem izgubljenih mladih moških.

Potem pa sva se nekaj dni kasneje z Nino dobila s prijateljico iz Zagreba. Beseda nanese na ta dogodek. Ona pa privzdigne obrv in reče: “A, klečavci?! Došli su i kod vas?”

Da, prišli so. Morda so res prišli iz Hrvaške, ki nam je blizu, a v resnici prihajajo od skoraj vsepovsod. Javne molitve s podobnimi slogani in cilji potekajo že v približno štiridesetih državah po svetu. Organizacijsko gledano gre v primeru dogodka na Kongresnem trgu za franšizo. Če govorimo o fenomenu nasploh, pa ga lahko imenujemo industrija.

Kaj pa z vsebinskega zornega kota? Molitev z agendo ni molitev, ampak politika. In to politika v tisti obliki, ki je v svoji perfidnosti, zakritosti in mimikriji perverzna. Zloraba molitve, ki naj bi nas kot nagovor presežnega vzpostavljala v naši duhovnosti in človečnosti. In ob takšni zlorabi bi se morali prvi oglasiti verniki. Ne ateisti.