Naša preljuba domovina je dežela, kjer je politika včasih bolj zabavna od najbolj zabavnih komedij, nepredvidljiva kot aprilsko vreme in težje razumljiva kot zapletene matematične uganke. Čeprav je stanje za zjokat resno. 

Tokratni glavni junak politične drame je naš kandidat za evropskega komisarja Tomaž Vesel. V petek je elegantno odstopil iz prestižne tekme, še preden si je sploh dobro zavezal tekaške čevlje. Pravzaprav so mu vezalke nerodno bingljale in nakazovale, da se bo spotaknil, že od tistega trenutka, ko vlada ni želela prisluhniti želji predsednice EK Ursule von der Leyen, naj ji predlaga dva kandidata za evropskega komisarja. Kandidata in kandidatko. Moškega in žensko. Ker si Ursula želi spolno uravnoteženo komisijo. Pa če to stane državo še toliko usklajevanja. Navsezadnje je v Evropi polovica prebivalstva ženskega spola.

Preventiva, kurativa

Vesela je predsednik vlade predlagal “z iskrenimi nameni v korist Slovenije”. Saj veste. Kot vse druge politike pred njim, ki jih pošiljamo v tujino, da bi nas predstavljali oz. zastopali z ugledom in dostojanstvom ali celo reševali iz zagat, v katere znamo pasti. A ti naši zastopniki po nekem spletu okoliščin — z nekaj svetlimi izjemami — nazadnje pogosto pristanejo na neopaznem robu evropskega političnega igrišča.

Vesel pa se je odločil, da je bolje, da od kandidature odstopi sam. Še preden tudi on pristane na robu. V duhu principa, da je preventiva najboljša kurativa.

Toda zakaj si je kandidat premislil, ko pa je predsednik vlade Golob še nedavno zagovarjal svojo odločitev za Vesela in samozavestno razlagal, da ima vsaka država pravico suvereno predlagati svojega kandidata, ne da bi kdorkoli na to vplival.

Da bi bila sramota za Goloba in za Slovenijo še večja, se je z izborom kandidata na koncu strinjala ne samo na lepem poenotena koalicija — ki ji je sprva od presenečenja jemalo sapo —, temveč presenetljivo tudi opozicija. Če že ne s pritrditvijo, pa vsaj brez nasprotovanja.

Prignano do absurda

Kje je torej naša suverenost? Kakšen blef nam je poskušal predsednik vlade prodati z lepo zvenečo izjavo o naši neodtujljivi pravici do samostojnega odločanja?

Najprej je tu ta spolna uravnoteženost. Predsednica EK je Golobu in Veselu verjetno namignila, da bi raje videla kandidatko ženskega spola.

Ta želja po enakem številu enih in drugih je prignana do absurda. Predsednica EK po eni strani govori o kompetentnosti kot o najpomembnejšem kriteriju, ki ga kandidati morajo izpolnjevati. Toda že v naslednjem trenutku ga gladko povozi s kriterijem spola.

Katera pametna ženska bi si želela sesti na stolček z zavestjo, da ga je dobila zato, ker je ženska? Sama sem sicer močno na ženski strani. Ampak pozicije si nikoli ne bi želela na tak način. Ne zaradi kvot. Če so kompetence na prvem mestu, naj bodo. Ampak neglede na spol.

No, Tomaž Vesel v resnici nima ustreznih kompetenc. Da se kandidati odlikujejo z bogatimi izkušnjami in referencami, je bila tudi ena od zahtev Ursule von der Leyen.

Slovenija to zmore!

Premier Golob je Vesela kot slovenskega kandidata za evropskega komisarja ponosno predstavil aprila na festivalu Gibanja Svoboda, ko formalno to še niti ni bilo potrebno in še preden je predlog predstavil koalicijskim partnerjem.

Zdaj je z mirnostjo pravega državnika sprejel Veselov odstop. Najbrž z enakim entuziazmom, kot je sprejel mnenje Računskega sodišča o nakupu računalnikov Ministrstva za digitalno preobrazbo in nakupa stavbe na Litijski Ministrstva za pravosodje.

Golob zdaj pravi, da bo ime novega kandidata oz. kandidatke razkril, ko bo izbrana. Vlada bo verjetno v ponedeljek sporočila svojo odločitev.

In tako bo ta zgodba, ki se je začela aprila, tekla brezhibno naprej. Slovenija to zmore! Vsekakor je vsem jasno, da imamo zmeraj na zalogi nove kandidat(k)e.

Kdo so možne kandidatke?

Vesel je odstopil, ker želi Sloveniji dobro in ker z UVDL nista delila koncepta delovanja Komisije. V to zgodbo ne bomo vrtali, ker ni več zanimiva. Bolj zanimivo je, kdo so možne ženske kandidatke.

Poleg zunanje ministrice Tanje Fajon, ki je zelo resna kandidatka, je mogoče v igri tudi Marta Kos, pravijo mediji. Če to drži, gre za še en kapitalni preobrat v politiki. Marta Kos je namreč že pred skoraj dvema letoma Golobu in Svobodi dala košarico. Javno. Brez ovinkarjenja. Zgodovinsko zabeleženo.

V Bruslju pa deluje Marjeta Jager, ki je že zdaj visoko v teh političnih strukturah in ni povsem brez možnosti.

Državna loterija

Obstaja pa še ena možnost. Morda pa bi Slovenija — kot edina med članicami EU — organizirala državno loterijo za položaj komisarke?

Ob vseh siceršnjih spodrsljajih, neuspehih, zavrnitvah, zavlačevanjih, blamažah in še marsičem bi nam dobro kandidatko znalo prej prinesti žrebanje kot pa modrost vladajočih. V boben vržemo nekaj imen — in ni vrag, da dobimo loterijsko pravično izbrano zmagovalko. 

No, počakajmo do ponedeljka. Pri nas je vse mogoče. Dokler pa čakamo, pa lahko samo upamo, da bo kandidatka znala izbrati pravo krilo. V političnem smislu in v modnem. Sicer se tudi njej slabo piše.