
Nika Kovač in njena osmomarčevska ekipa zase pravijo, da “fajtajo” naprej. Da ni še konec. Res je. Punce so s panevropsko pobudo My voice, my choice naredile in dosegle veliko. Res pa je tudi — spet po njihovih besedah —, da je Matej Tonin “luškan” (in da je Janša “mucek”).
Ne bi se mogel bolj strinjati, četudi sam ne bi uporabil teh besed. Pri pobudi namreč ne gre samo za iniciativo za varen in dostopen splav po vsej EU, ampak tudi za specifičen, omladinsko ciničen civilnodružbeni pristop k politiki in za drugačno retoriko politične deklarativnosti. Meni je to všeč, sodeč po precejšnji glasovalni večini v Evropskem parlamentu pa očitno še mnogim.
Zdaj pa si bom vseeno vzel pravico, da stvari glede My Voice, My Choice nekoliko relativiziram.
Do neke mere
Nasprotniki Inštituta 8. marec pravijo, da je splav oz. pravica do splava urejena. Abortus je — pod različnimi pogoji in v različnih okoliščinah — legalen v vseh državah članicah EU. Prizadevanja Inštituta 8. marec da so zato ne samo brezpredmetna, ampak tudi politično špekulativna. Tonin je po izglasovani podpori pripomnil, da gre za “spretno zlorabo čustev za doseganje prikritih političnih ciljev”.
Ta luškani evroposlanec je problem do neke mere pravilno detektiral. (Poudarek je na “do neke mere”.) Da “danes več kot dvajset milijonov žensk v Evropi nima dostopa do varnega splava” — kot navaja I8M v besedilu pobude —, je piarovsko zaokrožena številka, ki brenka na statistično emocionalne strune. To zveni približno tako kot izjava Toninovega naslednika, ki je sredstva za “levičarske organizacije” zaokrožil in posplošil na tristo milijonov. Dvajset milijonov ljudi je za skoraj célo bivšo Jugoslavijo ljudi (z moškimi in nedoletnimi osebami vred, ne samo žensk).
Stranski produkt
Kaj pa bi lahko bili “prikriti politični cilji”, o katerih govori Tonin? In če ti cilji res obstajajo, ali se Osmi marec dejansko ne bi smel posluževati etabliranih diverzantskih metod, da bi jih dosegel?
Ne gre samo za pravico varnega in dostopnega splava, ampak tudi za destabilizacijo evropske desnice. To je stranski produkt te pobude. Pri glasovanju se je namreč izkazalo, da se je parlamentarna skupina EPP — ki zaobsega vse živo od zmernih (v Sloveniji bi rekli “žlahtnih”) desničarjev ali konservativcev pa do fanatičnih ekstremistov — pri glasovanju razdelila na dvoje. Razpad jim ravno ne grozi, toda vsekakor je to voda na mlin liberalnega, svobodomiselnega evropskega mainstreama. In to je v dani situaciji, ko se ideološki pritiski ZDA na EU in sama nesoglasja znotraj Unije stopnjujejo, zelo pomembno.
Zloraba čustev
To si ti “prikriti politični cilji”, o katerih govori Tonin. Da, da, to je res “spretna zloraba čustev”. Vendar tega argumenta ne moremo jemati resno. Dandanes lahko za vse politične zadeve rečemo, da so zloraba čustev. Živimo v časih, ko ljudje razmišljajo bolj emocionalno kot pa racionalno in se na tej podlagi tudi odločajo. Ne gre več toliko za to, kdo ima bolj prav, ampak za to, kdo zna biti bolj patetičen. Emocije, ne racio — to je umetnost političnega prepričevanja.
Predvsem pa ne vem, s kakšno pravico se konservativci in desničarji sploh oglašajo. Oni so tisti, ki so izumili strategijo emocionalnega argumentiranja in ki so jo že večkrat tudi uspešno implementirali. Oni so tisti, ki so pozvročili ta razkol in te spremembe. In liberalna Evropa očitno nima drugega odgovora na to — vsaj ne učinkovitega —, kot da se k tej strategiji še sama zateka.
Pustite nas pri miru
Kot človek stare šole pa bi v debato le rad vključil tudi razumske argumente.
Ne gre za to, koliko žensk je brez dostopa do varnega splava. To ni stvar številk. Tudi če jih ni dvajset milijonov. Tudi če jih je v resnici samo dvajset tisoč ali dvajset. Ni namreč vseeno, kdo se spreneveda. Moralno licenco za emocionalno sprenevedanje imajo po racionalnih kriterijih tisti, ki sočustvujejo z magari samo dvajset tisočimi ali dvajsetimi — ne pa tisti, ki svojo empatijo pokažejo samo, če se jim zdi zakonodajno in statistično relevantna. Še več! Licenco za emocionalno sprenevedanje imajo tisti, ki dopuščajo. Tisti, ki ne mislijo, da bi vsi ljudje morali živeti na enak način in se ravnati po istih prepričanjih.
In točno to je Toninov “prikriti politični cilj”. (Pa ne samo njegov, seveda.) Če je za “luškane” kristjane splav umor — kar je v ozadju vsega tega —, to ne pomeni, da bi morali vsi tako misliti. Vi imate svoja prepričanja, mi pa imamo svoja. Zato nas naj Tonin pusti pri miru. Tako kot Nika Kovač pusti njega — razen da mu reče “cepecetavček”.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 21. decembra 2025, pod naslovom Tonin proti Niki Kovač ali licenca za emocionalno sprenevedanje. Verzija na Fokuspokusu je editirana