Včeraj malo po peti uri me je objestna polprofesionalna radovednost prignala na Kongresni trg na protivladno demonstracijo SDS. Mislil sem, da bom imel kaj videti in slišati, vendar v bistvu ni bilo nič takega. Mnogo desničarskega hrupa za nič. Bilo mi je dolgčas, pa še deževati je začenjalo. Po desetih, petnajstih minutah sem zapustil prizorišče, kupil v Zvezdinem Deliju na Wolfovi tri tortice in prišel malo premóčen domov.

Sem pa slišal pozdravni nagovor neke voditeljice in nisem mogel verjeti ušesom: “Pride čas, ko ni več časa, ko je potrebno nekaj storiti za Slovenijo. Ko je potrebno stopiti skupaj in pokazati državljanski pogum. Hvala, ker ste danes tu! Danes, ko je v deželo spet prišla pomlad. Na trgu sredi Ljubljane, ki bo nekoč nosil ime po dr. Jožetu Pučniku, očetu slovenske države!”

Yay!

Jebeš vzdušje

Spremljati take zadeve v živo je brez veze. To je tako kot alpsko smučanje: ob progi si blizu, ampak ne vidiš skoraj nič, na televiziji pa po zaslugi več kamer in režije vidiš skoraj vse. Jebeš vzdušje.

In če sem že pri tem: diskrepanca med medijskimi poročili z dogodka in lastnimi vtisi je velikanska. Mediji so ojačevalec in povečevalno steklo. Kar se na licu mesta ni zdelo nič posebnega, je v medijih izpadlo bolj epsko in dramatično. Že samo zaradi precejšnje pozornosti, ki jo je SDS s protestom pritegnila.

Po drugi strani srčno upam, da pametne tem bolj odbija stranka, ki ima med svojimi poslanci butle, ki si drznejo pred polnim trgom reči, “da si ljudje brez solzilca v žepu ne upajo več hoditi po Ljubljani”.

Preveč zastav

Na Kongrescu sem se počutil neprijetno. Za moj okus je bilo odločno preveč slovenskih zastav in prehrupno. Povprečna starost je bila visoka. Hodil sem med ljudmi in se sam pri sebi čudil, kako je mogoče, da ne zgledajo vsi tipični desničarji. Folk je trobil z vuvuzelami in lovskimi rogovi in evforično zig-hajlal ob vsakem desničarskem zagotovilu.

Ujel sem še napoved kulturnega programa. Dobil sem občutek, da se bo na sporedu nekaj takega kot na dobrih, starih državnih proslavah za dan državnosti pod prejšnjo vlado v inscenaciji Igorja Pirkoviča.

Žal mi je edino, da si nisem podrobneje ogledal transparentov.

Sv. Jurij

Po uvodnem prispevku zmontiranih the best of butastih Golobovih izjav — seveda po izboru Nove24TV — je najprej dal govorniški auftakt Hojs.

Bivši notranji minister se je zavozlal v ekspoze o rimskem cesarju Dioklecijanu. Kaj ima to opraviti z Golobom? (To se je tudi Hojs sam vprašal.) Asociacija je bila v tem, da je sv. Jurij — preprost rimski legionar, ki je konvertiral v krščanstvo, bil leta 303 obglavljen med Dioklecijanovimi pogromi nad kristjani, leta 494 pa kanoniziran za svetnika — zaščitnik Ljubljane. V tem je bil point.

Ampak Hojs ni nameraval aktualnega premiera obdolžiti, da dekapitira drugače misleče. Hotel je povedati, kako pogumen je bil sv. Jurij, da se je uprl cesarju. Tudi mi moramo biti tako pogumni in se upreti tej vladi. Dioklecijan je namreč zvišal davke. Rimski podjetniki in trgovci pa so propadali.

Predstavljajte si, da stoji človek na odru pred polnim trgom desničarjev z morjem trobojnic in razlaga o davkih v 4. stoletju — publika pa ob vsakem poantiranju navdušeno zaploska, zažvižga, zavpije in/ali oponaša jelenje rukanje. To mora biti noro.

Lahka tarča

Desničarji so lahka tarča. Če normalen človek — ali bog ne daj novinar — nima kaj bolj pametnega početi, se loti SDS. Njihovi poslanci, privrženci in propagandisti namreč vzorno skrbijo za to, da se imamo nad čim zgražati. Bom pa ja vedel, ker se tudi sam pustim še prevečkrat zapeljati na to linijo najmanjšega odpora.

Pa vendar mislim, da je bila pozornost, posvečena njihovemu včerajšnjemu zletu, pretirana. Tokrat bi jih bilo res treba ignorirati. Tako pa so dosegli točno to, kar so hoteli. Naredili so se vidne in slišne in prepričljive kot že dolgo ne.

SDS perfidno kombinira in sinhronizira svoje politične stratageme. Prejšnji teden so nagajivo predlagali smešen referendum o (ne)podpori aktualni vladi; predvčerajšnjim so že bolj prefrigano prepričali Državni svet, da je treba Državnemu zboru naložiti ustanovitev preiskovalne komisije o poslovanju Golobovih podjetij in domnevno nezakonitem financiranju Gibanja Svoboda; za krono vsega pa so včeraj pripravili veselico na Kongrescu in nanjo privabili medije, ki še niso dojeli, da je vse to usklajeno.

Soljudje iz sosednjega bloka

Če odštejemo tipično bevskanje proti migrantom, komunistom ter urbanim subkulturam in socialam — in seveda antigolobistično specifiko —, je bil ta cirkus enkrat za spremembo odraz vsesplošnega nezadovoljstva, s katerim bi se lahko marsikdo poistovetil. Tudi nedesničarji in nevolilci SDS.

Zato je bilo ekstenzivno medijsko poročanje o tej kao velevažni prireditvi v bistvu neplačana reklama za SDS. Mediji so padli na finto. Pokrivanje tega protesta kot omembe vrednega dogodka je bilo podobno kot Urbanijev direktni prenos Ruparjevih demonstracij na Trgu Republike 1. marca lani. S tem so preprostim ljudem, ki se ne obremenjujejo preveč na levo in na desno, desničarje predstavili in približali kot skorajda normalne soljudi iz sosednjega bloka.

Reklama za referendum

Toda to ni bilo nič pozitivno ekumeničnega. Pripisana pozornost je bila v bistvu normalizacija mentalitete reševalcev križank za desničarje in preoblečene spletne drhali, ki je iz kleti prilezla na enega od glavnih trgov. S tviti, nakracanimi na karton in nataknjenimi na lesene palice. To je bila nezaslužena pozornost do ljudi, ki so orgazmirali na krivičnost obdavčitev v starem Rimu, pa na udbomafijo in tezo, da je Kučan izdajalec.

To ni bil protest teh ali onih politiš ferdehtig sindikatov ali cehov — ali kaj šele drugače mislečih —, ampak je bila eminentno strankarska prireditev. Zato bi jo bilo treba gladko zignorirati. To je bila reklama za referendum. Del kampanje pred evropskimi volitvami. Novačenje novih članov. Dobesedno. Goebbelsovski občni zbor janšistov, s katero SDS-ov Reichsministerium für Volksaufklärung und Propaganda svojim privržencem pripravlja teren za desant na naš Kapitol — če jim na naslednjih volitvah ne bo uspelo zmagati.