Da je Slovenija totalno in perverzno svobodna in pravna, pravična država, dokazuje tudi to, da lahko pooblaščene watchdog institucije počnejo, kar se jim v okviru zakonov zljubi, in da pooblaščeni posamezniki — konkretno oblast — po zaslugi taistih institucij ne morejo niti v okviru zakonov početi, kar se jim zljubi.

To je po mojem najkrajši možni in najbolj koncizni opis primera KPK proti predsedniku vlade. Četudi bi bilo morda pravilneje, če bi ta čarovniški proces poimenovali v bistvu Bobnar proti Golobu.

Tabloidni suspenz

Dr. Miha Šepec z mariborske Pravne fakultete je v sredinih Odmevih povedal, da pravnih strokovnjakov ne zanima, ali se neka zadeva dogaja v predvolilnem obdobju ali ne. To je seveda lepo slišati in še lepše temu prikimavati. Ampak pravna država na žalost in na srečo ni država v političnem in javnomnenjskem vakumu. Ker vse ostale to zelo, zelo zanima. Dotični primer ima namreč že dolgo brado, vendar je eskaliral ob ravno pravem, že tako ali tako histeričnem času.

A kaj hočemo: če je država svobodna in pravna, še ne pomeni, da ne uživa v intermezzih s tabloidnimi suspenzi. Še tem bolj!

Tudi namestnice predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Tine Divjak ne zanima, da se zadeva dogaja v predvolilnem času. In tako je prav. Prav je tudi, da je ona podpisala obremenjujočo odločitev. Če bi jo bil podpisal sam predsednik KPK Šumi, bi lahko nastal vtis, kot da gre za institucionalizirano maščevanje ali vsaj iskanje zadoščenja. Ta drugi Robert si je kot preiskovalec namreč izmenjaval pravno razpravne javne epistole s preiskovancem — oz. s pooblaščencem prvega Roberta —, kaj se sme in česa ne.

SMS ali dva

Sporno oz. sumljivo je to, da je predsednik vlade od svoje tedanje notranje ministrice zahteval tako imenovano dejanšizacijo policije. Tega pa da ne bi smel, ker je policija neodvisen organ. Za razliko od recimo RTV Slovenija, ki jo je premier z bolj srečno roko prav tako napovedano dejanšiziral — ker pač ni povsem neodvisen ali vsaj ne nedotakljiv organ.

Dva inkriminirajoča mesidža vzbujata vtis, da se KPK oklepa malenkosti, da bi Goloba zašila. Vendar je to samo predstava za javnost v odsotnosti celotne, še ne objavljene odločitve. Procesirancu ne bo pomagalo, da je po pričevanju Bobnarjeve in tedanjega v. d. direktorja policije Lindava premier tudi zahteval ali vsaj pričakoval nekatere konkretne personalne zamenjave v policiji — česar po zakonu ne bi smel.

Posrečeno ali neposrečeno

Posrečena ali neposrečena dejanšizacija policije bi morda res lahko bila kaznivo dejanje. Toda perfidna in cinična lepota pravne države, povezane s politično svobodomiselnostjo je tudi v tem, da to še ne pomeni nujno, da bi storilec tega strašnega zločina moral za to biti obsojen. Sankcionirali ga bodo dogodki sami. Ker kaj se bo zgodilo? Če bo krivec na prihodnjih volitvah poražen — ne samo zaradi tega, ampak tudi zaradi tega —, bo naslednja, druga in drugačna vlada policijo en, dva, tri degolobizirala. Rečeno, storjeno. Akcija, reakcija. Janša in Hojs in Olaj si že manejo roke, ožuljene od pendrekov.

Always look on the bright side of life: pomislite, da boste spet imeli vse razloge, da boste ob petkih kolesarili.

Kapitalna napaka

Politično dogajanje ni odvisno od naših pobožnih želja ali od pobožnih želja kogarkoli. Odvisno je od spoštovanja pravne države, pa tudi od njene kontradiktornosti. Ta slednja deluje v dveh smereh: po eni strani lahko pripomore k pravični ali nepravični obsodbi človeka, ki je domnevno ali dejansko nekaj zagrešil, po drugi pa lahko tudi prepričljivo ali neprepričljivo argumentira njegovo nedolžnost.

Primer KPK proti predsedniku vlade oz. Bobnar proti Golobu pa je še malo več kot to. Ni samo jeziček na tehtnici med svobodo in nesvobodo ter pravno državo in brezpravjem, temveč je tudi lakmusov test za preverjanje občutka za realnost. Aktualni premier bi lahko bil obsojen na podlagi podobnih očitkov oz. vikl-vakl dokazov kot njegov predhodnik in morebitni naslednik: da je “neugotovljenega dne na neugotovljen način na neugotovljenem kraju” storil nekaj grdega in nedovoljenega — namreč obljubo nagrade v obliki zaupanja, ki bi si ga maščevalna notranja ministrica lahko pridobila nazaj, če bi ubogala šefa.

Da jo je Golob odžagal, je bila seveda kapitalna napaka, obenem pa se je s tem tudi ekskulpiral pred očitki, na podlagi katerih ga je Bobnarjeva šla prijavit. Brez izvršiteljice pa je zahteva predsednika vlade ostala samo pobožna želja.