Pri nas imajo dejstva to precej neprijetno lastnost, da pogosto zamujajo. Mnenja so bistveno hitrejša. Ko se nekaj zgodi, imamo že v nekaj minutah razlago, kmalu zatem še krivca in najpozneje do večera tudi politično ozadje. Naslednji dan je tudi jasno, kdo laže, kdo nekaj prikriva, kdo je popolnoma nesposoben in kdo bi moral odstopiti.

Šele čez čas pridejo dejstva. Počasi. Zapisnik, posnetek, izjava, dokumenti. Po možnosti nekaj tednov pozneje, ko je dogodek že zdavnaj obdelan in dodobra oglodan z vseh strani.

Pretok informacij

Tak vzorec smo nazorno videli po prometni nesreči predsednice republike. Samega primera ni treba obnavljati. Pomembno je nekaj drugega. Prvi strokovni nadzor nad delom Policijske uprave Koper je pokazal — v sicer nerazumno dolgem času —, da pri uradni obravnavi dogodka marsikaj ni teklo tako, kot bi moralo. Po ugotovitvah nadzora je “izostalo vodenje na vseh ravneh”. Policisti na kraju niso dobili strokovne pomoči, ki bi jo pri preiskovanju tako zahtevne nesreče z udeležbo varovane osebe potrebovali. Vključno z osebo, ki je bila zadolžena za odnose z javnostmi. Za pretok informacij, torej.

Kar nekoliko spremeni sliko prvih dni, mar ne?

Takrat je bilo enostavno ugotoviti, da nekdo slabo komunicira. Zakaj niso takoj povedali vsega? Zakaj niso imeli vseh informacij? Zakaj so nekatere prišle pozneje? Zakaj tega niso vedeli že takoj?

Danes vemo nekoliko več. Če informacije niso bile pravočasno zbrane, če niso bile popolne in če je že pri sami obravnavi dogodka prihajalo do pomanjkljivosti, potem tudi tisti, ki bi javnosti moral pojasniti dogajanje, ni mogel čudežno razpolagati z informacijami, ki jih v sistemu še ni bilo. Predsednica je jasno povedala, da ni imela vseh podatkov, zato ni mogla dati več pojasnil, razen da je opisala svoje osebno stanje.

Firbec, sum, insinuacija, obtožba

Sicer pa sta bolj kot nesreča sama postali zgodba sopotnici. Najprej vprašanje, kdo sploh sta. Potem se je pojavila moralna dilema, kaj sta gostji sploh počeli v vozilu predsednice države? Kot da je že sama vožnja pomenila zlorabo privilegija.

Kasnejša pojasnila so pokazala nekaj precej manj škandaloznega. Predsednica je varovana oseba neprekinjeno, tudi v zasebnem času. Uporablja samo službena vozila, pri čemer lahko druge osebe potujejo z njo po predhodni varnostni presoji in z njeno odobritvijo. Vse okej, torej.

Toda na tej točki je zgodba dobila že drugo, še bolj dolgoživo življenje. Informacija o gostjah je postala firbec, ki je hitro postal sum, sum sam pa insinuacija, ki se je spremenila skorajda v obtožbo.

Dejstvo, da ima neka oseba, ki se pelje s predsednico v avtu, rusko in slovensko državljanstvo, takoj postane varnostno vprašanje nacionalnih razsežnosti. To je seveda jasna povezava, povezava sama pa že sum — in temu sledi vohunska zgodba. Na koncu se znajdemo v absurdni situaciji, ko je brez kakršnegakoli dokazanega greha nekdo že vohun, predsednica pa prek prijateljstva z njo tako rekoč osumljena sodelovanja z Rusi.

Brez potrpljenja za dejstva

Tu se razkrije širina problema. Postali smo družba, ki ima zelo malo, morda celo nič potrpljenja za dejstva, obenem pa izjemno veliko energije za sklepanje, interpretacije, mnenja, namigovanja in obsojanje brez dokazov. Ne čakamo več, da izvemo dejstva. Odgovore in zaključke hočemo takoj, zato predvidevamo. Tudi preverjamo ne, kljub temu pa takoj povežemo domneve. Ne rečemo, da še ne ne vemo. Raje rečemo, da zagotovo nekaj skrivajo.

Potem se na neki točki začne tekma, kdo bo prej povedal, da je nekdo kriv. Drugi doda, kdo bi zato moral odstopiti. Tretji ugotovi, da je vse skupaj dokaz sistemske gnilobe države. Četrti na družbenem omrežju že pojasnjuje, kaj se je “v resnici” zgodilo. In vse to še prej, kot bi tisti, ki so pooblaščeni za uradno preiskavo, sploh lahko opravili delo.

Javni postopek

Včasih se zdi, da smo v Sloveniji razvili posebno obliko javnega postopka — najprej sodba, potem obtožnica, potem preiskava — nazadnje, če ostane kaj časa, pa še dejstva. Običajen pravni in zdravorazumski red smo obrnili v interesu škandala oz. politične, gospodarske ali osebne diskreditacije.

Problem ni samo v družbenih omrežjih. Tam smo takega prehitevanja že vajeni. Problem je, ko ta ritem prevzameta politika in mediji. Vse večji del medijev. Politika zato, ker ve, da je prvi udarec praviloma pomembnejši od poznejšega popravka. Če nasprotnika dovolj hitro “poškoduješ”, bo pojasnilo čez tri tedne samo še droben tisk. Tudi mediji živijo v podobni časovni stiski. Prvi naslov ima največ klikov, prva interpretacija največ odzivov. Četudi nadzor čez nekaj tednov pokaže nekoliko drugačno sliko, je to praviloma mnogo manj spektakularna novica. Demanti nikoli ne pritegne toliko pozornosti kot obtožba. Objava popravka nima takega adrenalina kot škandal. Stavek, da so stvari “bolj zapletene, kot je sprva kazalo”, je marketinško precej šibkejši od “razkrivamo”. Tudi človeška napaka je že dolgočasna. Zgodba je, če je zarota.

“Ne vemo še.”

Ni vseeno, kaj počnemo z nesrečami, dogodki in dejanji. Vsaka prezgodnja sodba nekaj pusti za sabo — izgubo ugleda, nezaupanje, sum, občutek, da se za tem nekaj skriva. Ko pridejo pozneje nova dejstva, prvotni vtis redkokdaj izgine. Ljudje si bolje zapomnimo obtožbo kot popravek. Tisti, ki na koncu ni kriv, pa še dolgo — mogoče za vedno — nosi breme javne sodbe brez dejstev.

Zato bi bilo v takšnih primerih morda najbolj revolucionarno sporočilo današnjega javnega prostora zelo preprosto: “Ne vemo še.” Ne vemo še, kdo je kriv. Ne vemo še, zakaj je prišlo do napake. Ne vemo še, ali nekdo nekaj prikriva ali samo nima informacij. Počakajmo.

Ne tako hitro

Nepredstavljivo, kajne? Neverjetno dolgočasno? Da — pa tudi neverjetno odgovorno.

To seveda ne pomeni, da politika ne sme spraševati, da mediji ne smejo raziskovati ali da državljani ne smejo zahtevati odgovorov. Ravno nasprotno. Toda med vprašanjem in sodbo je velika razlika. Vprašanje išče odgovor, sodba pa ga že ima. In zdi se, da imamo v Sloveniji zadnje čase odgovore pogosto že pripravljene, še preden smo sploh dobro formulirali vprašanje.

Koristilo bi nam malo manj hitrosti. Ne pri reševalcih, ne pri policiji in ne pri institucijah, od katerih upravičeno pričakujemo hitro in strokovno delo. Ampak pri sebi. V politiki. V medijih. In pri potrebi, da moramo vsak dogodek takoj razumeti, politično razložiti in nekomu pripisati krivdo.

Pot do dejstev je vedno počasnejša od tvita.