Poslanec opozicijske Svobode Duško Vujanović — zanj prvič slišim — je včeraj na vlado naslovil pobudo za razrešitev v. d. direktorja Urada za komuniciranje Sebastjana Jeretiča. (In to za “takojšnjo” razrešitev. Le zakaj bi s tem cincali?)

In kaj je vladni komunikator pri vršenju dolžnosti zagrešil? Ah, nič takega. Bil je direkten. Nesramen. Freh. Grdo jr govoril o pravosodju. Slikovito se je izrazil. Na X-u je v kontekstu ignoriranja predloga Sodnega sveta za vrhovnega sodnika objavil, da je sodstvo “leglo korupcije” in da je potrebna “demokratična deratizacija”.

Majhna olajševalna okoliščina za Jeretiča je, da ni uporabil njegovemu pooblastitelju ljubega, ponarodelega izraza “krivosodje”. Vsaj nekaj.

Obstaja pa še nekaj resnejših pomislekov, ki relativizirajo razloge in motive tako tožene kakor tožeče stranke.

Tako se pač reče

Beseda “deratizacija” je v politični rabi metaforična. Nihče ne misli — niti zakrknjeni desničarji —, da bi bilo treba sodnike in tožilce iztrebiti kot podgane ali ščurke. Tako se pač reče.

Tudi sam sem pred leti, ko je tretja Janševa vlada izvajala desant na RTV, v več tekstih uporabil besedo “deratizacija”. Nisem pa dobesedno mislil, da Whatmough in Urbanija poskušata iztrebiti novinarje in urednike kot podgane ali ščurke. Tako se pač reče.

Tako kot se tudi pač reče, da politiš ferdehtig novinarki prodajata unspeakable usluge v interesu upokojenega zvodnika, kajneda.

Po eni strani bi lahko torej rekli, da Jeretič ni objavil nič takega, da bi zaradi tega moralo pol Slovenije planiti pokonci in da je sama predsednica začela uporabljati meni najgroznejšo besedo “zavržno”.

Drugi na moji lestvici pa je izraz “razčlovečevalna retorika”. Tega je v obtožnici uporabil iniciator razrešitve. Moraš biti res nepismen, da iz navadnega, magari nespodobnega kreganja izpelješ dehumanizacijo.

Bom pa ja vedel

Po drugi strani pa je tudi res, da je Jeretič državni uradnik — in ne kolumnist —, pa čeprav intelektualno in retorično nabildan in talentiran za toksične soundbite.

Poglejte: jaz si lahko privoščim uporabljati izraze kot “deratizacija” in “leglo [ne vem česa]”, on pa si na svojem položaju ne bi smel. On se mora delati vljudnega in pametnega, meni pa se ni treba. V tem je svoboda mojega poklica, ki je ne bi zamenjal za nobeno uradniško vršenje dolžnosti. Biti direktor Urada za komuniciranja je morda super — a ne zato, ker bi to bil poligon za izživljanje z ekspresivno uporabo jezika.

Ampak kaj hočemo. Tako kot razlike med tistimi, ki znajo in ne znajo pisati, danes postajajo za bralce nepomembne, izginjajo tudi razlike med etičnimi kompetencami in verbalnimi dometi določenih poklicev. Anything goes. Ne smejo in morejo vsi vse, no. Vsakdo, ki je danes količkaj pismen, se hoče izražati kot kolumnist. Pred štiridesetimi leti nas je bilo približno pet takih. Bom pa ja vedel.

Glasnogovorništvo

In če že moram spomniti: Jeretič ni oblast, je pa njen glasnogovornik. Na njegovem accountu zveni “deratizacija” drugače kot pri nekom, ki ni blizu oblasti. Še posebej, če se personifikacija UKOMa oksimoronično izraža o “demokratični deratizaciji”. Le kaj bi to lahko bilo? Referendum med podganami in ščurki, ali so za ali proti, da jih vlada iztrebi? 

Da je pravosodje “leglo korupcije”, pa je takšna hiperbola, da s tem nima smisla resno polemizirati.

A to ni toliko problem glasnogovorništva. Problem je vlada. Ta vlada je moralno, etično, strokovno, socialno, politično, interesno in komunikacijsko nekompetentna za kritiziranje pravosodja. Kot ponavadi se vtika v stvari, ki jih ne razume. Tako kot recimo v RTV.

Tudi slepa vlada zrno najde

Problem pa je na žalost tudi na drugi strani. Čeprav so vladne kritike — prizanesljivo rečeno — neprimerne, to še ne pomeni, da so vse neveljavne. Robate, vulgarne, pretirane, posplošene in neartikulirane kot so, so včasih vsaj približno točne, če že natančne niso.

A prav ta oblastniška aroganca in prepričanost v svoj ideološki prav je za targetirane posameznike, institucije in podsisteme praviloma izgovor, da se nad kritikami nočejo niti zamisliti. Tudi slepa vlada včasih zrno najde. In teh napak in pomanjkljivosti je v družbi itak toliko, da se zrnja nazoba do sitega.