Ne rabimo prelomnih zgodovinskih govorov. Ali kriznih skupin, ko ni krize. Izrednih sej. Slavnostnih predstavitev negotove prihodnosti. Za začetek bo dovolj, da je cesta prevozna brez zastojev, da vlak pride, da zdravnik dvigne telefon, da šola ne bo ideološko bojišče, da institucija v razumnem roku odgovori na vprašanje, da človek razume obrazec brez pravne pomoči, da politika ne dela drame za vsako stvar, ki jo je še včeraj počela sama …
Če bi samo to dosegli, bi to bila že revolucija. Radikalna normalnost.
Grehi in zasluge
Vsaka nova oblast odkrije grehe prejšnje, vsaka prejšnja pa spozna, da je bila sama zgled učinkovitosti, poštenosti, državotvornosti in skoraj svetopisemske modrosti. Če bi sodili po izjavah prejšnje vlade, bi Slovenija že davno morala biti kombinacija Švice, Danske in Singapura.
Resnica pa je ta, da smo na lestvici svetovne konkurenčnosti IMD 2026 uvrstili na 49. mesto (med 70 državami), kar je za tri mesta slabši rezultat kot leto prej. Za osvežitev spomina: Slovenija je bila najvišje uvrščena leta 2008 — na 32. mesto. V osemnajstih letih smo torej padli za sedemnajst mest. Kar je precej prepričljiv dokaz, da konkurenčnost ni nekaj, kar se ohranja samo z lepimi govori o uspešnosti.
Toliko o našem napredku.
Za nekaj centov marže
A nič hudega. V slovenski politiki je vedno mogoče tako ali drugače razložiti dejstva. Če so dobra, so posledica našega dela. Če so slaba, pa so posledica okoliščin, prejšnjih vlad, svetovnih trendov, statistične metodologije, napačnega razumevanja javnosti ali — če res ne gre drugače — vremena.
Zgovoren dokaz slovenske politične telovadbe je zgodba o nekaj centih marže na goriva.
Leta 2022, ko je Golob prevzel vlado od Janše, so bile marže omejene na 0,0591 evra za liter dizla in 0,0607 evra za liter 95-oktanskega bencina. Po 17. avgustu istega leta, torej že pod Golobom, pa so se marže zvišale na 0,0983 evra za liter dizla in 0,0994 evra za liter bencina. Torej z okoli šestih centov pri litru na skoraj deset, če prevedemo v razumljivejši jezik.
Takrat je bilo to — če smo prav razumeli — odgovorno prilagajanje razmeram. Državniško ravnanje. Realnost trga. Potreba oskrbe. Energetska odgovornost.
Nacionalna drama
Ko pa je sedanja vlada — in to po svetovni naftni krizi in po pritisku tujcev, ki so se valili na naše obmejne bencinske črpalke in poceni tankali tudi na avtocestah — najvišjo dovoljeno maržo pri bencinu in dizlu dvignila na 0,115 evra na liter, torej na 11,5 centa, je nastala politična tragedija nacionalnih razsežnosti.
Pri dizlu gre za dvig za 1,67 centa na liter, pri bencinu pa za 1,56. Za manj kot dva centa. Toda že to je bilo dovolj, da je nekdanja koalicija zagnala vik in krik in začela sklicevati seje, komisije, bruhati moralno ogorčene obtožbe in ustvarjati vtis, da je demokracija obtičala nekje med točilnim mestom in parlamentarno preiskavo.
Cena goriva seveda ni nepomembna. Za ljudi je zelo pomembna. Vsak cent šteje. Posebej za tiste, ki se vsak dan vozijo v službo, pa za obrtnike, prevoznike, kmete, podjetja, družine in vse tiste, ki nimajo privilegija, da bi jim življenje organizirala bližina vlaka, rednega avtobusa, službenega vozila ali tramvaja (ki ga v Sloveniji tako ali tako nimamo).
Poštena razprava
Prav zato bi si zaslužili pošteno razpravo. Ne pa političnega gledališča, v katerem popolnoma isti ukrep — vendar z manjšim učinkom — spremeni moralni pomen samo glede na to, katera vlada ga je predlagala. Če maržo dvignejo naši, je to odgovorno upravljanje. Če jo dvignejo vaši, pa je to napad na državljane. Če regulacijo podaljšajo naši, gre za zaščito potrošnikov. Če jo podaljšajo vaši, je to usluga trgovcem. Če cene rastejo v našem mandatu, so krivi svetovni trgi. Če rastejo v vašem, ste krivi vi. Če gospodarstvo opozarja v našem mandatu, pretirava. Če opozarja v vašem, potrjuje razpad sistema.
Popolna država ne obstaja
Normalnost bi pomenila, da bi eni in drugi znali reči: da, energetika ni preprosta stvar; regulacija cen ni čarobna palica, trgovci niso socialne ustanove, država pa tudi ne sme pozabiti na potrošnike; da, podjetja potrebujejo predvidljive pogoje, ljudje pa razumne cene; oskrba nekaj stane, marža ni politična psovka, ampak del sistema, iz katerega se financirajo logistika, zaloge, zaposleni, infrastruktura, varnost in delovanje oskrbe.
Ljudje si pravzaprav ne želimo veliko. Ne želimo popolne države, ker je ni. Ne želimo čudežev. Ne želimo, da minister osebno pride z lopato popravit avtocesto, čeprav bi mu to včasih morda koristilo.
Želimo samo, da država vsaj približno ve, kaj dela, in da je jasna smer, kamor gremo. Da se avtoceste ne obnavljajo tako, kot da je promet motnja za gradbeništvo. Da zdravstvo ne potrebuje nenehno reformo reforme. Da digitalizacija ne pomeni, da mora starejši človek najprej najti vnuka, potem geslo, potem certifikat in nazadnje še živce. Da šola otroke uči in pripravlja na življenje. Da javna podjetja niso talci političnih zgodb. Da gospodarstvo ni sovražnik države, ampak njen pogoj. Da dobiček ni stvar nacionalnega ponosa, če se podjetje imenuje Krka, in da ni moralna sumljivo, če se imenuje Petrol. Da politika razume razliko med nadzorom in nagajanjem, med kritiko in histerijo, med javnim interesom in javnim nastopom.
Radikalna ideja
Radikalna normalnost bi pomenila, da o maržah govorimo s številkami, o konkurenčnosti z ukrepi, o zdravstvu z odgovornostjo, o infrastrukturi z načrtovanjem, o podjetjih pa brez avtomatičnega suma, da so uspešna samo zato, ker je nekdo nekoga poznal. Radikalna normalnost bi pomenila, da je država odrasla.
Zato je normalnost pri nas radikalna ideja.
Padec konkurenčnosti ni samo podrobnost in tema za samohvalo o uspešnosti. Cene goriv niso samo zgodba o trgovcih, ampak tudi o davkih, trošarinah, regulaciji, svetovnih trgih, logistiki in državni politiki. Avtocestni zastoji niso samo prometna nevšečnost, ampak gospodarska škoda, okoljski problem, varnostno tveganje in dokaz, da načrtovanje ni isto kot naštevanje gradbišč. Zdravstvene čakalne vrste niso statistika, ampak ljudje.
V Sloveniji ne čakamo več velikih vizij. Čakamo normalnost. Čakamo državo, ki ne komplicira bolj, kot je nujno. Politiko, ki zna računati tudi takrat, ko ji številke niso všeč. Institucije, ki odgovarjajo, in gospodarstvo, ki diha. Oblast, ki razume, da normalnost ni pomanjkanje ambicije, ampak dokaz, da država deluje.
Normalnost je danes skoraj revolucionarna. In morda je prav zato tako redka.