Sama vedno dvomim v napovedi javnomnenjskih raziskav. Tako kot nasploh v rezultate kvantitativnih raziskav. Razlog je preprost: če posameznikom postavljate določena vprašanja, ne odgovarjajo nujno po resnici. Resnico lahko zamolčijo. Ali celo lažejo. Primer: če boste koga vprašali, ali spolno zlorablja svoje otroke, bo vsak — tudi tisti, ki to res počne — povedal, da tega ne dela. Kvantitativno zbrani podatki bi torej pripeljali do zaključka, da v Sloveniji nihče spolno ne zlorablja otrok. Kar seveda ni res.

Posamezniki lahko na zastavljena vprašanja tudi ne poznajo odgovorov. Zato odgovorijo, kar jim pač pride na misel. To se pogosto dogaja, če posameznike sprašujete o tem, kako bi ravnali v hipotetičnih situacijah. Recimo, koga bi volili na volitvah. Kar posamezniki odgovorijo na tako zastavljena vprašanja, zato (zelo) pogosto ni tisto, kar bodo storili v praksi.

Tri točne stvari

Toda prve napovedi o volilnih izidih letošnjih parlamentarnih volitev se po mojem ne motijo glede vsaj treh stvari. Prvič, da napovedujejo zmago SDS oz. Janši. Drugič, da kažejo, da gladka zmaga, o kateri sanja Golob, ni uresničljiva. Tisti iz ospredja in ozadja — gre predvsem za tako imenovani “levi kapital” —, ki so stavili na tak izid, so stavili na napačnega konja. In tretjič, da imamo še enkrat opraviti za razdeljenim volilnim telesom. Ki lahko, če tako imenovani “levi politični pol” ne bo v najkrajšem času začel delovati vsaj za silo modro, odgovorno in verodostojno, pripelje do visečega parlamenta. Skratka v stanje, v katerem bosta parlament in vlada še enkrat sama sebi namen. Ko zaradi premajhne moči ne bosta imela možnosti niti začeti reševati ključnih družbenih vprašanj. Če tega ne zmorejo niti vlade, ki imajo v parlamentu večino — kot to dobro ilustrira Golobova vlada —, potem je od takega razmerja moči to nemogoče pričakovati.

Trkanje po prsih

Slovenska levica oziroma levi politični pol — kolikor sploh gre za dejansko levico, kot sem že večkrat pisala — se iz dosedanjih volitev še vedno ni naučila temeljnih lekcij. Zato levi politični pol tako kot pred vsakimi parlamentarnimi volitvami muči razcepljenost. Nezmožnost kooperacije. Odsotnost prebojnega političnega programa.

Kot pred vsakimi parlamentarnimi volitvami se tako imenovane leve stranke tudi zdaj pričkajo. Tekmujejo za volivce. Se trkajo po prsih — vsaka zase —, da so prav one in samo one zaslužne za pozitivne rezultate v zadnjih štirih letih. Javno razkazujejo nesposobnost dogovarjanja. In sklepajo strateške kompromise. Gredo se, kdo bo koga. In kot dosežek stranke razglašajo, da so se dogovorile o političnem fair playu. Kot da bi volivce to sploh zanimalo.

Politična disfunkcionalnost pred javnostjo

Učinek tovrstnega delovanja na volilno telo je negativen. Če ne porazen. S takim delovanjem stranke dokazujejo, da so politično disfunkcionalne. Nekateri pravijo, da so celo nesposobne. In da same sebi žagajo vejo, na kateri sedijo.

Vsaj slednje je gotovo res.

Kar zadeva poskuse dogovarjanja levih strank, je treba reči, da je kontraproduktivno, da se dogaja pred očmi javnosti, če ne prinaša nobenih konkretnih rezultatov. Imamo vabilo na kavo ali na kosilo. Iz česar pa potem nič ni. Vsaj ne konkretnih rezultatov. Predsedniki levih strank pa potem pred kamerami javno razglasijo, da do dogovora o sodelovanju ni prišlo.

Stoj. In se čudi.

Raje molčal kot govoril

Predsedniki “levih” strank, ki se tako radi sklicujejo na Drnovška, se očitno ne spomnijo, kako je to počel Drnovšek. Namreč: skrito pred javnostjo. Če so dogovori vodili v pozitivno smer, je Drnovšek to morda obelodanil. Če pa dogovora ni bilo, o tem ni govoril. Volilno telo je to bralo kot sposobnost političnega delovanja.

Verjetno le redki vedo — recimo Golobič —, koliko takšnih pogovorov in dogovorov je Drnovšek imel. A je raje molčal. Kot govoril. Ko je kaj povedal, je govoril o odločitvah. Dogovorih. Projektih. In o doseženem. O dosežkih. Ti so volivcem lahko ugajali. Ali pa tudi ne. Nikakor pa ni Drnovšek obelodanjal lastnih porazov. O njih je modro molčal.

Leve stranke bi torej delovale modro, če bi se o svojem možnem sodelovanju dogovarjale daleč od oči javnosti. Če bi jim dogovor uspel, bi s tem šle pred kamere. Lastne nesposobnosti sodelovanja, ki je pogoj boljših volilnih izidov na volitvah, pa se ne obeša na veliki zvon. Tako namreč samo dokazujejo svojo politično nesposobnost. Njihovim nasprotnikom tega ni treba dokazovati. Recimo Janši.

Levica

Levica tudi tokrat pozablja, kar sem že večkrat zapisala: Slovenci in Slovenke skladno z zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico volijo tistega, ki bo po njihovem prepričanju izboljšal njihovo preživetje. Ne pa tistega, ki je bolj načelen. Bolj dosleden. Bolj delaven. Ki je v zadnjih štirih letih naredil več. In podobno. Slovenci ne volijo tistih, ki imajo zasluge. Ampak tiste, ki jim dajejo upanje. In tega jim nihče na levi trenutno ne daje nihče. Predvsem pa ne upanja za boljše preživetje.

To seveda ne pomeni, da leve politične stranke nimajo možnosti, da svoje napačne politične prakse korigirajo. Imajo jih. A pod nekaj pogoji. Prvi je, da nehajo misliti, da je pametna politična strategija izboljšati volilni rezultat lastne stranke tako, da speljuješ volivce drugim levim strankam. Na levo je treba pripeljati volivce, ki se nagibajo v desno. Ali ki so politično neopredeljeni.

Zohranov zgled

Če prevladuje vtis, da tega ni mogoče narediti, naj se zgledujejo po novem newyorškem županu. Kako je na volitvah v New Yorku zmagal Zohran Mamdani? Tako, da je volivcem in volivkam obljubil izboljšanje njihovega življenja z rešitvijo nekaterih vsakdanjih problemov (recimo s cenejšim javnim prevozom itd.). Namesto prodajanja abstraktne politične megle bi se morale leve stranke najprej poenotiti pri ukrepih, ki bi izboljšali preživetje pomembnega dela slovenskih volivcev in volivk.

Naj jih spomnim, da velik del slovenskih volivcev in volivk živi na pragu revščine ali v revščini. Torej z nižjimi mesečnimi dohodki, kot so potrebni, da se izognejo tveganju revščine. Večine slovenskega volilnega telesa ne tvori levi kapital. Leva buržoazija. Ki ji večina slovenskih levih strank tako zelo želi ugajati. Ampak tisti, o čigar minimalnih plačah spet potekajo že neštetokrat videne politične igrice. Ki so bolj “argumentacije” kot argumentacije.

Skupaj

Leve stranke bi morale skupno sodelovanje, skupni program, tudi skupno politično fronto utemeljiti na jasnih in izvedljivih rešitvah vrste problemov revnih ali skoraj revnih Slovencev in Slovenk. Ki ne sodijo v tistih nekaj procentov najbogatejših, ki se jih davčne reforme in reforme zdravstvenega zavarovanja ali kakšne druge reforme ne upajo niti dotakniti.

O teh rešitvah bi se morale leve stranke dogovoriti. Seveda ne pred javnostjo. In ko bi prišle do rešitev, bi jih kot skupni program ponudile volilnemu telesu.