Biti na tekočem je dandanes mešan blagoslov. Informirati se pomeni pustiti se zavestno ali proti svoji volji futrati z novicami, ki so z malo sreče zanimive, ne pa tudi življenjsko pomembne. V slabših primerih — kar pomeni ponavadi — so te domnevne zanimivosti kontradiktorne, zavajajoče in irelevantne. Prizanesljivo rečeno. Informacijska dieta pod pretvezo lažne celovitosti in temeljitosti povzroča zasvojenost in v skrajni fazi zanesljivo vodi v otopelost in dokončno podebiljenje. Boste že videli. V bistvu lahko vidite posledice že zdaj. Če ste seveda v stanju spregledati, da k vaši razgledanosti in mentalni kondiciji pomembno prispevajo tudi informacije, ki sploh ne pridejo do vas.

Naravni red stvari

Domnevno škandalozna top novica tega tedna je bila, da nekdanji predsednik Pahor “ne bi rekel”, da se v Gazi dogaja genocid. Mnenj o tem so mediji naštancali nebroj — a skoraj vsa do zadnjega so bila odklonilna. Ker so morala biti. Ker o taki izjavi ni mogoče imeti drugačnega, kaj šele odobravajočega mnenja. Niti ni mogoče, da bi v zvezi s tem bili brezbrižni in ostali filozofsko tiho. To so stvari, o katerih je treba nekaj reči. Jih ostro obsoditi.

In tega ni nihče ukazal. Ta mnenja so bila izrečena in objavljena spontano. Takšen je naravni red stvari.

V devastirani medijski krajini pa je naravni red stvari tudi to, da smo hočeš-nočeš morali izvedeti, da bo taisti človek po novem žirant na tekmovanju lepotic, ki se tako kot on zavzemajo za mir v svetu. Magari z monetizacijo vsebin na TikToku.

Biti za mir v Palestini se splača tudi nam, ker je to lepo in človeško. Edino, kar se res ne splača, je biti brezbrižen, ciničen in skeptičen. Čeprav je to po drugi strani še zadnja in edina prepričljiva, da ne rečem poštena drža, ki jo lahko zavzamemo.

“To mi deli, miška mala!”

A to še ni vse! Ne gre samo za to, da bo na dotični prireditvi — brez strahu, da bi ga zateženi državljani kritizirali — Pahor smel neženirano vzklikati: “To mi deli, miška mala!”.

Zelo pa nas veselita še dve postranski informaciji. Prva je, da bo poleg njega v žiriji tudi človek — bojda čeden in pri ženskah zaželen še bolj kot sicer vezani Pahor —, ki ga mediji opisujejo kot “pravega kulinaričnega boga”, čeprav zanj še nihče ni nikdar slišal ali si ga vsaj zapomnil. In drugič, da prireditev za promocijo kompetitivnosti žensk na podlagi njihovih seksualnih atributov organizira človek, ki ga frapirana javnost že dolgo, predolgo občuduje kot uspešnega inovatorja, podjetnika in investitorja.

Konteksti in godlja

Kaj naj si o vsem skupaj mislimo? Kako so se lahko osebni, gospodarski, lifestyle in politični konteksti povezali v tako neprepoznavno in odbijajočo godljo? Ali je mogoče, da nas ne bi begala ta transformacija nekoč resnih in za mnoge kredibilnih mož v lutke komercializacije in poneumljanja? Bi morali ob tem resignirano odmahniti z roko in si priznati, da ljudje pač prevzemajo različne, magari nekompatibilne, nasprotujoče si družbene vloge? Da ni nič narobe, če se človek kot (bivši) predsednik zavzema za narod in spravo in nam bere patetične državotvorne levite, v nadaljevanju zgodbe pa se gre poltenega sodnika na turnirju prepotentnih pičk? In da je to nekaj najbolj normalnega, da se poslovnež, ki želi sadove svojega avionskega uspeha navidez nesebično šerati z družbo, nazadnje s svojim dušnim in lifestyle inženiringom vrže v razvrednoten, a popularen entertainment?

Bolj ko smo na tekočem z informacijami, bolj smo zbegani. Bolj ko smo zbegani, večja je verjetnost, da nam nič ne bo jasno. In manj ko nam bo jasno, večja bo potreba, da se pretvarjamo, kot da nam je. Ergo: več ko je informacij, več je tudi možnosti, da so največ vredne tiste, ki ne pridejo do nas.

Zanimivo in značilno

Sem pa v cunamiju mnenj in neumnosti ta teden vendarle naletel na modro misel. Zanimivo in morda značilno je, da jo je izrekel nekdanji, diskreditirani, tako rekoč pregnani politik, ki je sam abdiciral — Gregor Golobič. Takole je rekel: “Večina komentatorjev je spregledala, da se je bivši politik Pahor poklicno uvrstil med spletne poslovneže, katerih poslovni model temelji na provociranju pozornosti in načrtnem vzbujanju ogorčenja. Vsak komentar takega cenenega početja je napaka, saj predstavlja zgolj vodo na evrski mlinček tiktokerskega inkasanta. Kar je vredno prezira, je treba prezreti.”

Tako. Nekega dne, ko bomo imeli tega in takega informiranja poln kovček, bomo morda vsi abdicirali. Zelo verjetno pa ne bomo — ker bomo preveč poneumljeni, da bi se zavedali, da bi nam brezbrižnost lahko koristila.