Populisti so zasejali nezaupanje in zdaj žanjejo. Ta kombajn bo med drugimi porezal tudi umetnike. Ker le zakaj bi bili prav oni izjema? Le zakaj bi bili oni nekaj več? Pardon: lahko so nekaj več — kot vsi, ki nekaj izstopajočega in nadpovprečnega ustvarijo, dosežejo —, ampak zakaj bi zato morali imeti več denarja? Še huje: čemú višja, dobra, celo zelo dobra pokojnina?! Ali ni kultura po definiciji nesmrtnega Cankarja “krizantema siromakova”?

“Ruši obstoječi sistem”

Novembra so poslanci razpravljali o Zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, vendar o predlogu še niso glasovali. SDS je namreč vložila pobudo za posvetovalni referendum, “ker kulturnike postavlja v neenak položaj” in ker vlada s tem “ruši obstoječi pokojninski sistem”.

Decembra je Državni zbor zakon vendarle izglasoval. Toda že teden dni pozneje je Državni svet sprejel odložilni veto. Argumenti so bili naslednji: predlog da “ne odpravlja ključnih težav” (starega zakona) in da “merila za dodatek niso ustrezna”.

Mimogrede: prvopodpisani med svetniki, ki so predlagali veto, je slučajno ali kot nalašč tudi SDS-ovec. Predstavnik lokalnih interesov iz Logatca.

Ta teden pa je Državni zbor o zakonu razpravljal ponovno in ga v četrtek izglasoval še enkrat. Toda SDS ne odneha. Ta glavna opozicija namreč napoveduje zakonodajni referendum. In to z argumentom, da “predlog zakona zagotavlja dodatek samo točno določeni kulturni eliti, medtem pa vlada upokojencem nalaga nove davke”. Narod da je treba vprašati: “Ali si želite, da izbrana kulturna elita prejme v povprečju 1.500 evrov višje mesečne pokojnine, medtem ko upokojenci z najnižjimi pokojninami prejmejo dodatne letne povišice v višini zgolj 42 centov na mesec?”

Le kaj bi populistom lahko šlo narobe?

Radi pomagajo

Ministrstvo za kulturo, ki je zakon sestavilo in dalo v obravnavo, je že od nekdaj znano po tem, da z dotacijami, subvencijami, dodatki, pribitki, odbitki, prispevki, preužitki in drugimi oblikami enkratnih ali ponavljajočih se izplačil zelo rado pomaga umetnikom in kulturnikom kot fizičnim in nefizičnim osebam. Velik del denarja, ki se v kulturi obrača, so v bistvu socialni ali sociokulturni transferji. Kar je na tako majhnem, tako rekoč neobstoječem trgu konceptualno edino pravilno in logično.

Seveda pa je v kulturi — kot še na mnogih drugih področjih — tudi veliko pajdaštva, nepotizma, familiarnosti, grebatorstva, priskledništva, zastonjkarstva, zaslugarstva, približkarstva. Skratka, veliko je pregovorne netrasparentnosti. To je treba vedeti za lažje razumevanje konteksta populističnega protivljenja dodatkom k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti.

Odnos do kulture

Pri tem pa je zanimiv fenomen odnosa do kulture. In to konkretno v luči samoumevno pričakovane enakosti oz. izenačenosti državljanov pri deležu ugodnosti, ki jim jih država daje.

Slovenci so radi socialno in materialno enaki in se v tem prepričanju sklicujejo na napisane in nenapisane zakone. Še posebej radi so seveda materialno enaki. Četudi v resničnem življenju niti približno niso na istem, so proti povečevanju razlik. To je dediščina zgodovinsko pogojene domačijske uravnilovke in solidarnosti, ki jo je socializem še dodatno okrepil. Zato imajo mnogi, premnogi neoliberalci oz. desničarji polna usta pravične nenakosti.

Zato je v tem smislu nenavadno dvoje. Pokojninske dodatke za umetnike — kar je dejansko neke vrste povečevanje razlik — po eni strani namerava sprejeti vlada, ki velja za levo, in to na predlog ministrstva, ki je pod kontrolo stranke, ki se ima za socialno, če že ne za socialistično.

Po drugi strani pa se za enakost državljanov in posledično za manjše razlike zavzema prav tisti politični pol, ki sicer zagovarja prelom s socializmom in terja meritornost, torej princip zaslužnosti in ustreznega nagrajevanja tistih, ki si to res zaslužijo. Neglede na povprečje ali podpovprečje. In neglede na to, ali je nagrada iz javne ali komercialne malhe.

Krizantema siromakova

Osebno nimam nič proti, če bodo nekaterim umetnikom zakonsko olajšali življenje. Čeprav že vnaprej stavim, da bodo med srečneži gotovo tudi taki, ki si dodatka ne zaslužijo. Ampak recimo, da to privoščim vsem. Ni mi namreč všeč populistična argumentacija desničarskih nasprotovalcev.

Svet političnih vrednot — torej enakost, meritornost, solidarnost — je postavljen na glavo. Obrnjen za 180 stopinj. Zato zdaj desni, populistični, tako rekoč nacionalsocialistični politiki silijo nekdanje ali namišljene levičarje v argumentiranje kvalitete in zaslužnosti umetnikov, torej v interpretacijo in valorizacijo njihov del.

To v danih razmerah ne bo naletelo na prijazen, razumevajoč odziv. Kakorkoli že bodo utemeljevali pomembnost nekega umetnika in njegovih del, bodo nasprotniki to imeli za nakladanje. (Kar morda celo res bo: samo pomislimo, kakšno nakladanje je večina utemeljitev Prešernovih nagrad. Tudi zasluženih.)

Tisti, ki jim pokojnine zvišujejo samo za 42 centov — ne nujno iz Logatca —, se na umetnost praviloma ne spoznajo in temu ne bodo verjeli. No, ne spoznajo se in ne bodo verjeli niti veliko, veliko bogatejši. Kaj šele politiki sami.

Pa vesel kulturni praznik že vnaprej.