Nedelja po volitvah. Država čaka. Slovenski volivci smo povedali svoje. Nikomur nismo dali absolutne podpore. Dali smo pogojno zaupanje. Kar v prevodu pomeni — poskusite še enkrat, ampak drugače. Vprašanje pa je, ali politika to sploh zna.

Rezultati so bolj ali manj jasni, zmagovalca pa pravzaprav ni. Ali pa jih je preveč. Odvisno od interpretacije, ki je v slovenski politiki že dolgo pomembnejša od dejstev. Levica ne more brez desnice in desnica ne more brez levice. A to ni nič novega. Novo je samo to, da po tokratnih volitvah politiki tega ne morejo več skriti. Slovenija je prišla do točke, ko matematika še deluje, politika pa ne več. Ker levi ne bi šli z desnimi — in obratno.

Zelo preprosta zgodba

A treba je vzeti v zakup, da so volitve tokrat povedale zelo preprosto zgodbo: Slovenija si ne želi več enobarvnih rešitev, politika pa si očitno ne zna predstavljati sodelovanja. Zato smo v iskanju koalicije, ki bo bolj matematična kot pa politična. Večina bo obstajala na papirju — ker tako mora biti po zakonu —, odnosi pa bodo bolj ali manj hitro razpadali v praksi. Nas čakajo dolga pogajanja, velika pričakovanja in kratek rok trajanja?

V takih trenutkih politika pokaže svojo pravo naravo. V njej ni prostora za vizije in odgovornost, temveč za pogajanja in razdeljevanje vpliva. Programi v tej fazi postajajo elastični, načela prilagodljiva, obljube pogojne. Včeraj “nikoli”, danes “če bo treba”. Kar je bilo “izključeno”, postane “predmet dialoga”.

Sam dialog, ki smo ga v kampanji močno pogrešali, nenadoma postane nuja. Ne zaradi ljudi, ampak zaradi številk. Ker nihče nima 46 glasov, tudi nihče ne more potrkati predsednici države na vrata.

Zanimiva lastnost slovenske politike je, da najbolje sodeluje takrat, ko nima druge izbire.

Zmagovalci so znani

Ista nedelja. Planica. Tam je vse jasno. Tam ni koalicij. Ni zakulisnih računov. Ni polovičnih rešitev. Ni pogajanj in kompromisov. Tam ni prostora za “če” in “ampak”. Je samo vprašanje — ali boš skočil ali ne? In če skočiš – boš letel ali padel? Zmagovalci so znani. Takoj.

Planica je kruta v svoji poštenosti. Ne zanimajo je obljube. Ne zanima je, kaj si govoril. Šteje samo to, kar narediš. Je samo polet. In je pristanek. Medtem ko politika nagrajuje polovičarstvo, ga Planica ne dopušča. Planica zahteva odločnost, kar politika pogosto kaznuje. Planica nagradi pogum, medtem ko politika pogosto nagradi previdnost, izmikanje in dobro tempirano tišino.

Zato ni presenetljivo, da smo kot narod najbolj samozavestni tam, kjer ni prostora za izgovore.

Kar bi si želeli biti

Na letalnici v Planici, kjer štejejo metri in ne besede, Slovenci postanemo točno to, kar bi si želeli biti tudi na drugih področjih — jasni, osredotočeni in z dobrimi rezultati. V politiki pa ostajamo ujeti v konstrukte, v razdeljenost, ki jo vsakokrat znova poglabljamo z besedami, ki ne povezujejo, ampak ločujejo.

In prav zanimivo: tam, kjer smo kot narod najbolj enotni, smo tudi najboljši. Na planiški letalnici, kjer štejejo pogum, mirna glava in popolno zaupanje vase, Slovenci letimo dlje kot vsi drugi. V politiki pa ostajamo na zaletišču.

Morda bi bilo dovolj, da bi si politika vsaj za en dan izposodila planiško logiko. Da bi razumela, da najboljših rezultatov ne dosežeš, če vsak skače zase, ampak ko sistem in ekipa delujejo. Ko so vsi deli v ravnovesju. Ko ni prostora za ego, ampak za izvedbo. In predvsem, da za dober polet ni dovolj biti glasen. Biti moraš zbran, miren, odločen.

Raztreščeni

Planica je prostor preseganja, politika pa prostor preračunavanja. V Planici tekmujemo z najboljšimi na svetu, v politiki pa drug z drugim. Planica ne dopušča polovičarstva, politika pa ga nagrajuje. Planica zahteva odločnost, politika jo kaznuje.

Rezultat teh volitev je logična posledica vsega tega. Politika je razdeljena. Neodločna. Ujeta. Volivci ji nismo dali jasne večine. In vendar smo dali politikom jasno sporočilo: dovolj je nesprejemljivih rešitev in praznih obljub. Zdaj bo treba narediti nekaj, česar politika v tej in nekaj zadnjih kampanjah ni znala — sodelovati.

Zato bi se morali ozreti proti Planici. Ne zato, da bi pobegnili med naravne lepote narave in plemenitost športa. Ampak zato, da bi se kaj naučili. Recimo to, kako se največje stvari zgodijo ne z delitvami, ampak s presežki. Brez prepirov, kdo ima prav, ampak s stremljenjem, kako poleteti dlje. In da za to ni dovolj, da si glasen. Treba je biti zbran, miren in odločen.

V Planici smo trdno povezan narod. A ko gre za politiko, smo že dolgo raztreščeni.