V Sloveniji tratimo čas za neumnosti ali vsaj za nepotrebne, bodisi postranske ali irelevantne probleme, ki nam niti ne koristijo niti ne škodijo. Ali pa na te probleme — če nas že zanimajo, ker kot zavedni državljani nimamo kaj pametnejšega početi — ne moremo vplivati. Bolj kot za kaj drugega nam gre za zadoščenje. Za zadovoljstvo, da živimo v normalni državi, ki funkcionira kot dobro naoljen stroj.

Ampak to so samo pobožne želje. Na koncu smo praviloma razočarani. Ponavadi iz načelnih razlogov. Ker rezultati niso v skladu z našimi predstavami o idealni družbeni realnosti in z našimi visokimi, četudi poljubnimi pričakovanji, kako naj poštena in koristna vlada funkcionira.

Štepanjc

Tako se neko ministrstvo zaleti v nakup nepremičnine. Mi pa takoj v luft. Ker še predobro vemo, kako te reči funkcionirajo. Toda Dominike Švarc Pipan nihče ne poziva k odstopu zato, ker ne dela na tem, da bi Pravosodju končno zagotovila novo sodno palačo. Ne. Interpelirati jo hočejo, ker je nepremišljeno kupila podrtijo v Štepanjcu.

Ali če neko drugo ministrstvo začne (in potem tudi neha) v našem imenu beležiti in primerjati cene živil v teh in onih trgovinah. Čeprav to dela vsaka pametna domaćica.

Slovenci so itak narod pametnih domaćic. Zato pa je tako.

Digitalna asistentka

Najbolj tipičen in malone smešen pa je trenutno primer 13.000 računalnikov digitalne asistentke Vide — pardon: ministrice za digitalno preobrazbo Emilije Stojmenove Duh.

Da namerava SDS vložiti interpelacijo proti ministrici — in da se enkrat za spremembo s pobudo strinja celo NSi —, se resda zdi kot še eden od perfidnih manevrov nikoli speče opozicije. Vendar idejo načeloma pozdravljam. Skeptičen sem kvečjemu zato, ker nisem prepričan, da bi se v malo verjetnem primeru uspešnega žaganja ESD karkoli spremenilo. V način delovanja slovenske sociale je namreč vgrajena neka dobronamerna dobrodelnost, ki pa se očitno ne obnese. Če bi se torej ministrice slučajno le znebili, bi pa namesto nje prišel nekdo drug in delal isto kot ona. Četudi navidez bolj spretno. Ali vsaj za opozicijo in medije bolj sprejemljivo.

Kdo se bo prvi prikoritil?

Fokus dotične razprave o 13.000 računalnikih za 500 evrov, ki čakajo srečne dobitnike v nekem skladišču, je zgrešen še bolj, kot si predstavljamo. Nerodnost je kao v tem, da ministrica ni vedela oz. še zdaj ne ve — ali se bog pomagaj še ni odločila, ker je dilema zelo težka —, po kakšnih prioritetah bodo računalniki razdeljeni upravičencem. In teh upravičencev je reci in piši pol milijona! Petsto tisoč!

Ni problem v ministrici, problem je v zakonodaji. Zakonodaja je tista, ki bisteno prispeva k psihološki motiviranosti državljanov pri udeleževanju v tej večni slovenski domačijski disciplini: kdo se bo (prvi) prikoritil, ko država nekaj tala. Kdo ima do tega predpravice? Kdo je najbolj »ranljiva skupina prebivalstva«, kot temu navijači lepo rečejo? Katera javna ustanova si v korelaciji s svojo tehnično podhranjenostjo pač najbolj urgentno zasluži nebeško mano?

Z boni ali brez bonov

In dejstvo je, da država vedno nekaj tala. Ni še dve leti, ko je po Zakonu o spodbujanju digitalne vključenosti med osnovnošolce zadnje triade ter dijake in študente razdelila digitalne bone v znesku 150 evrov. Spomnite se, kako je mularija 15. junija 2022 opustošila štacune z različnimi accessories. Applovih AirPodsov je zmanjkalo po celi Ljubljani. Spomnite se stampeda upravičencev, starejših od 55 let, pred (ne vem zakaj ravno) mariborskim Big Bangom, ki so se z nekimi dokazili o opravljenem tečaju računalniškega opismenjevanja pomotoma grebli za nabavo na bon.

In kot se verjetno še spomnite, je bila takrat na oblasti vlada Janeza Janše, minister za digitalno preobrazbo pa je bil Mark Boris Andrijanič.

Karkoli že država tala, vedno je v zakonu neka luknja, na katero ministri sploh ne pomislijo, iznajdljivi državljani pa jo na polno izkoristijo. Ali jo vsaj hočejo izkoristiti. Ker ni nujno, da je zakonodaja razumljivo napisana.

Flikanje lukenj

Kriva pa ni samo Emilija Stojmenova Duh sama, temveč ta slovenska navada ali razvada, da vlada improvizira pri flikanju sistemskih oz. ekonomskih lukenj.

Verjamem, da prenekatera šola zelo potrebuje več računalnikov. Toda v dani situaciji se vladi očitno zdi lažja rešitev, da vsaj del teh računalnikov zainteresiranim šolam zagotovi v okviru kontingenta, prvenstveno namenjenega socialno ogroženim in tako imenovanim najranljivejšim skupinam prebivalstva.

Tej državi ne bo zmanjkalo dela. Nam pa ne razlogov za nezadovoljstvo.