Na veliki petek je bil Janez Janša na Okrožnem sodišču v Celju oproščen obtožbe pomoči pri zlorabi položaja. Sodba, ki bi morala biti pravna odločitev, je postala politični spektakel. Prava predstava. Ploskanje in vzkliki, ganjeni obrazi čakajočih na rezultat. Pred sodiščem, na odru in za mikrofonom ni stal nekdanji predsednik vlade, temveč vodja. Simbol. V očeh svojih pristašev celo mučenec. Odrešenik.
Sodni senat je izrekel oprostilno sodbo. Tožilstvo je napovedalo pritožbo. Pravne posledice še niso zaključene, politične pa so že davno del slovenskih političnih pravil igre. Janša ne potrebuje več razsodb. Potrebuje samo še občutek zgodovinske krivice. In svoje zvesto občinstvo.
Del metode
Ko je v petek stopil iz dvorane in rekel: “Naš boj se šele začenja!”, ni govoril samo o sebi in tej sodbi. Govoril je o nadaljevanju političnega boja, ki se zdaj seli na novo prizorišče — na referendum o posebnih pokojninah za nagrajene kulturnike. Spopad se iz sodne dvorane premika v svet kulture. K idejam, kdo si zasluži več in kdo je zato “privilegiran”.
Ta sodba ni naključje, temveč del metode. Vsak Janšev epilog je uvod v novo bitko. Vsaka sodna zmaga ali poraz je gorivo za naslednjo politično ognjevitost. Vsak politični nasprotnik je del zarote. Vsak referendum je orodje v vojni simbolov.
In njegova množica verjame. Ne dokazom, ampak zgodbi. In zgodba ni nova: nenehno ogroženi narod, pokvarjena elita, globoka država — in junak, ki vztraja proti vsem.
Brez alternative za solze
Pred sodiščem smo videli to, kar si levi politični pol morda po tihem želi, a tega ni nikoli znal ustvariti: zvestobo, ki ni stvar interesov, temveč iskrenega občutka pripadnosti. Leva sredina je pogosto bolj razumska, programska, umirjena. Politik, ki pa na drugi strani zna zanetiti čustva — tudi ko govori o postopkih in zakonih —, bo vedno korak pred njo.
Slovenija je danes razdeljena ne samo na dva politična pola, temveč na dvoje občutenj sveta. Eni zajočejo ob oprostitvi svojega voditelja, drugi pa se nad takim čustvovanjem zgražajo. Čeprav ne morejo ponuditi alternative, za katero bi tekle solze. Čustva, ki niso uperjena proti nikomur, v slovenski politiki redko obstanejo.
Zgodba o vseh nas
Oprostitev Janše ni samo sodna odločitev. Je prizor iz dolgotrajne slovenske drame o narodovi razklanosti, ki se vleče iz zgodovinskih senc. Nekateri pravijo, da iz druge svetovne vojne. Drugi gredo še dlje — v čase protestantizma in katolicizma, kulture in protikulture, sredine in roba. A neglede na to, kje iščemo izvor, rezultat je isti: politična razklanost, ki ni več programska, ampak identitetna.
Vsaka Janševa sodba, vsaka njegova beseda, vsaka zmaga ali poraz ni zgodba o njem, temveč o nas vseh. O tem, kako se odzivamo. Kako ga vidimo, častimo, sovražimo in ignoriramo. O tem, kaj počnemo z energijo, ki jo sproža. O nas kot družbi, v kateri lahko nekdo izzove solze in obenem sovraštvo.
Manj simbolnih vojn
Smo na točki, ko ni več pomembno, ali smo Janševi pristaši ali ne. Tudi če smo od njega miselno in vrednostno oddaljeni, smo še vedno v tej zgodbi. Ker njegova zgodba sooblikuje našo družbo.
Janša že nekaj časa ni samo politik, temveč je simbol. Vsak njegov korak sproži odziv privržencev in nasprotnikov. Zato vse to ne govori samo o njem, temveč govori o naši zmožnosti, da s to realnostjo živimo, jo razumemo, ji pariramo ali jo presežemo. Ko politik postane simbol, ne potrebuje parlamenta. Potrebuje dogodek, emocijo, občinstvo. In to Janez Janša vse ima.
Sama bi raje slišala manj vzklikov in videla več spoštovanja. Raje manj simbolnih vojn in več družbenega miru. A tega v tej zgodbi ne bomo dobili. Vsaj ne kmalu. Zato smo vsi pred resnim vprašanjem: kdo bo znal ponuditi pripadnost, ki povezuje — ne pa delí? Kdo bo znal povedati zgodbo, ki bo ganila — ne da bi ranila?
Takega človeka iščemo že nekaj mandatov. A do takrat, ko ga bomo mogoče le našli, bomo vsak na svojem bregu še naprej ploskali. Takšne in drugačne sodbe pa bodo vmesni prizori veliko širšega procesa, v katerem ne sodimo samo eni drugim, temveč tudi — samim sebi.