Ne bi mi moglo biti manj mar, ali je ikonična in legendarna ljubljanska veleblagovnica Nama v slovenski lasti ali v nemški. Napovedani prevzem me sicer ne spravlja v dobro voljo, toda že zdavnaj sem nehal biti ponosen, da je nekaj tradicionalno domačega v domači lasti. Nehal pa sem si tudi delati utvare, da bodo tuji lastniki znali bolje poskrbeti za neko podjetje ali dejavnost, če že sami ne znamo.

Da namerava münchensko podjetje Katera P11, ki spada pod nepremičninski sklad KGAL, od Zavarovalnice Triglav in zavarovalnice Generali odkupiti čez 87 % Name, nas torej ne bi smelo presenečati. Doslej so pač eni špekulanti polnili svojo nepremičnino z brezveznimi vsebinami — ker bi bila brez teh vsebin pač manj vredna —, zdaj pa ga bodo prodali drugim špekulantom, ki ga bodo polnili z drugimi brezveznimi vsebinami.

Obskurna modna roba

Nama je že dolgo retail pajzl, v katerem lahko ne preveč izbirčen človek včasih res kaj kupi. Ampak samo zato, ker se nekdanji Narodni magazin slučajno nahaja na lokaciji, ki je pri roki.

Sicer pa to ni veleblagovnica s konceptom, kaj šele s cenovno in ponudbeno strategijo. Niti ni to trgovina, v kateri bi ljudje med opravki ali med pohajkovanjem po centru Ljubljane zapravljali čas. Večine artiklov — zlasti oblačil in obutve —, ki jih v Nami prodajajo, si povprečen potrošnik s stališča razmerja med ceno in kakovostjo (ali vsaj všečnostjo) ne želi kupiti niti v sanjah.

Nama v tem oziru sicer ni edina taka štacuna. Trgovin z obskurno modno robo novokomponiranih iks-ipsilon firm po nesramno (ali smešno) pretiranih cenah je cel kup. A zdi se, da se Nama za tak trash hoče prav specializirati.

Za folk iz Schellenburga

Da uprava in lastniki Name niso imeli pojma, kaj bi z njo počeli, dokazuje že to, da so ves čas nekaj eksperimentirali. Samo iz zadnjih let se spomnim vsaj dveh verzij živilske trgovine v kleti. Prva je bila na nivoju nekoč dežurnega Mercatorja na Bavarcu, potem pa so se odločili, da bodo z upmarket Tušem konkurirali bolj delikatesnemu Mercatorju v kletni etaži Maxija. No, zadeva je zdaj zaprta.

V četrto ali peto nadstropje, kjer so že prej ponujali gospodinjske artikle, so za nekaj časa iz Italije privlekli Coin Caso. Arrivederci. Zdaj tam prodajajo pohištvo, ki zgleda tako, kot da je dizajnirano za folk, ki si opremlja stanovanje v Schellenburgu. Torej za tiste brez okusa in s tem več denarja. Po novem pa bo tam v ponudbi tudi posoda in steklovina.

Pozabil sem omeniti, da je na vrhu Name že dolgo nek ne ravno dnevni lokal, ki ga vsake toliko preimenujejo in pretargetirajo. Edina stalnica je, da ohranja svoj sumljivi sloves placa, kamor dostojno meščanstvo ne zahaja.

“Future-oriented ambition”

Nama je ob tem prevzemu lahka tarča. Ni pa pošteno samo njo šimfati. Izvzemši supermarket v kleti ter kavarno in slaščičarno v parterju — za določeno klientelo, seveda — ni Maximarket prav nič boljši od Name. Kar zadeva garderobno ponudbo, je morda še slabši. Modiana, ki ima to čéz, sicer ni v lasti špekulantov, ampak tako rekoč strateškega lastnika. Kar pa je glede na to, da deluje v tako imenovani “Adriatic” regiji — torej Slovenija, Hrvaška, Srbija (Kraljevina mode SHS) —, vse prej kot zagotovilo, da se znajo s tem ukvarjati. Čeprav se predstavljajo takole: “One of the biggest fashion clothing providers of the Adriatic region […] known for its long tradition and future-oriented ambition”.

Montecristo je podjetje, ki je pred leti kupilo nekoč znamenito mariborsko Modno hišo, ki pa je tudi neslavno zaprta. Ni šlo. Verjetno zato, ker štajerski živelj ni dovolj future-oriented. Verjetno pa tudi ne tako bogat (beri: neumen), da bi kupoval garderobo poceni znamk po previsokih cenah.

Nekoč in danes

Dejstvo je, da je center Ljubljane poln velikih, impozantnih, arhitekturno in kulturnozgodovinsko znamenitih, celo zaščitenih stavb, ki so v obdobju socializma še imele nek javni smisel in namen. Nekatere od teh stavb pa so dandanes prevelike, da bi jih še lahko napolnili z vsebinami, ki imajo rep in glavo.

Razlogov za to je veliko. Arhitektura, urbanizem, mobilnost, delo, prosti čas, potrošništvo, navade, industrija … — vse to je bilo pred petdesetimi in več leti nekaj popolnoma drugega ali drugačnega ali celo sploh ni obstajalo. Ideja veleblagovnice kot prostora praktičnosti, izobilja in razkošja ter napredka se v 21. stoletju zdi ne samo bizarna, ampak je tudi praktično neuporabna. Ali ideja bančne palače (NLB na TR 1): resno, banka danes pač ne rabi stolpnice. In je hvala bogu niti noče.

Niti za burek

Problem pa je v tem, da so te stavbe še vedno tu in da ne bodo šle nikamor. Kaj bo zdaj v njih, da bo zmaj kapitalizma sit in postsocialistična nutrija cela? In da bo v teh reprezentativnih, mestotvornih objektih tudi temu primerna vsebina?

Morda bo v Nami nekega dne hotel. Tako kot po selitvi NLB iz Ravnikarjeve stolpnice in odprodaji le-te. Ali morda stanovanja. Ali karkoli podobnega. Nekaj takega, da mimoidoči ali po opravkih hiteči ne bodo imeli ne razloga ne želje — ali kaj šele pravice —, da bi v “Namo” ali “NLB” vstopili. V vsakem primeru to po mojem ne bodo več javni prostori, ampak privatni. Razlika med nekoč in danes je namreč tudi v tem, da javno v primerjavi s privatnim nima več — ali ne dá, ker pač noče — niti za burek. Zato je Ljubljani usojeno še več gentrifikacije.