Zrela in odrasla oseba ima stališče o svetu, o politiki. Sklicuje se na določeno ideologijo, ki jo zna tudi jasno argumentirati. Ena od pridobitev demokracije je, da svoja stališča in politična prepričanja smemo brez strahu izražati. Zrela demokracija je poligon, na katerem predstavljamo, razgrinjamo, soočamo različna stališča. Kakovostna javna razprava ponuja nov, boljši, bolj argumentiran pogled na svet, politiko, življenje …

Če bi bilo v demokraciji res tako, bi se tega blazno veselila. To bi nam omogočalo, da vsak od nas med javno razpravo in s pomočjo različnih pogledov raste, se razvija, pridobiva celovit pogled na svet in družbo.

Samo ideal

A to je samo ideal, ki v tem svetu pač ne pije vode. Stališča so različno argumentirana, predvsem pa vsi v družbi niti nimamo enake moči. Stališče bivšega predsednika države ali sedanjega ministra ali predsednice Državnega zbora je močnejše in veljavnejše od stališča običajnega državljana. Pa čeprav je mnenje izraženo na družbenem omrežju, do katerega imamo vsi enak dostop.

Demokracija nam omogoča, da enakovredno izražamo stališča prav vsi, od prvega do zadnjega državljana. A v isti sapi se nam tudi zdi “nedemokratično”, če to pravico vsi — “od prvega do zadnjega državljana” — enako intenzivno uveljavljamo. Zavedamo se, da vsak posameznik komunicira s prtljago. Tudi s prtljago institucije, ki jo zastopa.

Linekerjeva klavzula

Zato niti ni čudno, da so na BBC v teh dneh zaostrili možnost izražanja stališč voditeljev osrednjih oddaj. Natančneje, prepovedali so jim, da bi kjerkoli in kakorkoli podpirali ali kritizirali politično stranko ali politika. Ali izražali stališča o političnem dogajanju in se vpletali v kakršnokoli kampanjo.

Že pred časom sem v zvezi z afero BBC-jevega športnega komentatorja pisala o ohranjanju videza nevtralnosti in nepristranskosti. Šlo je za tako imenovano “Linekerjevo klavzulo”, s katero so omejili izražanje političnih stališč voditeljev. A BBC je zdaj šla še dlje in svojim voditeljem tovrstna stališča v celoti prepovedana.

Skrbna regulacija

Dokler ne bo resne in skrbne regulacije spleta, ki v glavnem služi razpihovanju političnih strasti in družbene polarizacije, bodo morale institucije same prevzemati vlogo nadzornikov nad svojimi zaposlenimi tudi na družbenih omrežjih.

Pa je to demokratično? Verjetno ne! Ali je smiselno, je pa že drugo vprašanje. Kar posameznik govori ali dela — še posebej posameznik s politično močjo in/ali z družbenim ugledom —, je vprašanje kulture in bontona. A kaj, ko družbena moč in ugled nista premosorazmerna s posameznikovo kulturo in bontonom!

Ker navsezadnje: če branjevka na trgu izrazi določeno politično stališče, je to pač samo eden od glasov, ki jih slišimo. Glas brez posebne družbene moči. Če pa na družbenih omrežjih izrazi svoje mnenje voditelj najbolj gledane oddaje na televiziji, pa je to seveda nekaj drugega.

Michelin

Na BBC so z novo klavzulo omejili tudi voditelje razvedrilnih oddaj kot Masterchef. Zavedajo se namreč, da voditelji nosijo družbeno moč in odgovornost. Zato si ne želijo, da bi padla senca dvoma o pristranskosti na institucijo v celoti.

Kako pa je s politiki? Politikom je načeloma veliko dovoljeno, čeprav so obraz države, parlamenta ali politične stranke. Težko bi napisali klavzulo za politike — ker ne bi našli junaka, ki bi jo podpisal.

Res pa je, da so načini vstopanja politikov na polje družbenega manj ulovljivi in pogosto celo nepredstavljivi. Naš predsednik vlade si sam piše pravila spodobnega in odgovornega komuniciranja. Zato je očitno presodil, da mu je dovoljeno komunicirati o Michelinovih zvezdicah.