Nasilje nad otroki je nesprejemljivo. O tem smo se dogovorili kot družba. Pa se v šolah še vedno najdejo otroci z modricami, ki tiho in prestrašeno povedo, da jih je oče namlatil s pasom.
Kaj pa nasilje nad starejšimi? Zanje pripravljamo posebne zakone, solidarno plačujemo v žakelj, ki bo omogočil skrb zanje, oblikujemo programe dolgotrajne oskrbe, gradimo domove, varovana stanovanja. Vse to je znak spoštovanja, toda za zidovi institucij se dogaja ponižanje, grobost, zloraba. In ko to obsojamo, včasih slišimo stavek: “Žalostno, a neizogibno.”
Ni neizogibno. In ni sprejemljivo.
Vredno je enakega obsojanja kot nasilje nad otroki. Oboji veljajo za ranljivo skupino, zato nedovoljena ravnanja ne pri otrocih ne pri starejših ne smejo ostati zamolčana resnica. Dom — bodisi človekov lastni dom ali dom kot institucija — bi moral biti varen pristan. Prostor miru, dostojanstva in zaupanja.
Pa ni tako.
Nič se ni spremenilo
Posnetki, ki so v teh dneh spet prišli v javnost, kažejo ravno nasprotno. Na enem vidimo negovalke, ki se posmehujejo starostniku ter snemajo njegovo ranljivost in razgaljeno telo. Na drugem mladostnica na počitniški praksi nasilno ravna z oskrbovanko in se s tem hvali na družbenih omrežjih. Nič ne pomaga, da so posnetki stari tudi dve leti. Sporočilo je isto: nič se ni spremenilo.
Strokovnjaki opozarjajo, da nasilje nad starejšimi dosega razsežnosti epidemije.
Kdo so ti ljudje? Kaj se zgodi človeku, da iz sočutja preide v posmeh, iz poklica pomoči v poklic poniževanja? Jih žene frustracija, preobremenjenost, utrujenost? Občutek manjvrednosti, prenizka plača ali odsotnost spoštovanja do njihovega dela?
Kakorkoli že, nič od tega ne opravičuje nasilja. Ker to niso napake — to so zlomljene vrednote.
Oskrbovanci domov starejših občanov niso zgolj “stanovalci”. To so generacije, ki so gradile in ustvarjale ter nas rojevale in za nas skrbele. To so ljudje, ki si zaslužijo več kot hladno misel, češ, “saj se mu čas izteka”. Ko jim vzamemo dostojanstvo in jih zreduciramo na evidenčno številko, smo ponižali tudi sebe.
Nemočna družba
Zakaj se to dogaja? Morda smo kot družba otopeli. Morda empatija ni več kompetenca, ampak motnja. Morda je kultura poniževanja postala zabava. Ker vsak dan v medijih gledamo nespoštovanje kot normo, cinizem kot duhovitost, agresijo pa kot supermoč. Če družba vsak dan ploska aroganci, kako bi lahko potem pričakovali, da bodo negovalci prežeti s sočutjem?
Seveda pa nič od tega ne opravičuje ponižanja, nasilja in posmeha do starejših. Institucije pravijo, da so ukrepale. Če je to res, potem smo zelo nemočna, šibka, nesposobna družba. Pomirja nas lahko samo to, da večina zaposlenih v domovih za starejše svoje delo še vedno opravlja srčno in tiho, brez kamer, brez aplavza, predano, z utrujenimi rokami, a toplimi očmi. Toda to ne zmanjšuje odgovornosti vseh nas.
Če mislimo iskreno in res hočemo ostati družba, odgovorna do vseh, potem smo dolžni sprejeti dejstvo, da starejši niso breme, ampak temelj naše lastne zgodbe. Naš začetek. In če bomo izgubili spoštovanje do tistih, ki so bili tu pred nami, bomo izgubili spoštovanje tudi do svoje prihodnosti.