Kar se je začelo kot maščevanje ministrice, ki jo je nekdanji predsednik vlade pred nepolnimi štirimi leti lahkomiselno odstavil — in zgledalo kot puč —, je postalo diskreditacijski diskurz desnice. Nasvidenje v naslednji psihološki vojni. Samo za to gre.

Vseeno je, ali bo sodišče sploh uvedlo preiskavo proti Robertu Golobu zaradi suma kaznivega dejanja “dajanja daril za nezakonito posredovanje” po 2. odstavku 264. člena KZ-1. Če jo bo uvedlo, je vseeno, ali bo proti njemu vložilo obtožnico. Vseeno je, ali bo prišlo do sojenja. In če bo, je vseeno tudi, kakšna bo sodba.

Kriv ali nedolžen? Whatever. Pomembno je samo to, da je Golob na sramotilnem stebru. Pomembno je, da se Stevanović čudi, da Golob še ni odstopil. 

Za vsak slučaj

Ali bo Golob na koncu spoznan za krivega ali nedolžnega — neglede na to, kako se zadeva utegne razplesti že prej —, je vseeno tudi Janši in Stevanoviću. Za koalicijo je dovolj, da se o Golobu govori slabo že zdaj in da se bo slabo govorilo še dolgo, predolgo.

Odstavitev Bobnarjeve in vse, kar se je iz tega izcimilo, je zagotovo vsaj malo pripomoglo k slabšemu rezultatu Golobove stranke in njenih levih partnerk na zadnjih volitvah. Toda njihove slabe ratinge je treba vzdrževati. Janša se ne zanaša na to, da se bo opozicija do leta 2030 sama streljala v koleno. (Pa tudi če se bo. Kar se zelo verjetno bo.) Pri tem jim je treba pomagati. Za vsak slučaj. Naslednja zmaga ni nikoli zagotovljena. Ni popuščanja.

Desnica pa bo deležna zadoščenja tudi v primeru, če bo sodišče Goloba v eni od naslednjih faz postopka ekskulpiralo. To sicer ne bo tako prepričljivo, kot če bi ga na koncu vtaknili v arest. Bo pa zanje lepa tolažba vsaj to, da bodo spet imeli priložnost govoričiti o krivosodju in globoki državi. 

Grde besede

Nekega marčnega večera je Golob na Pop TV-jevem soočenju v mariborskem Sodnem stolpu zabrusil Janši: “Vi nimate radi Slovenije. Vi niste dober človek. Za vas je Slovenija plen.” In ker je prav tisti dan izbruhnila afera Black Cube, je za dobro vago še dodal, da je “veleizdajalec”.

Tik pred volilnim molkom pa je Luki Mescu še uspelo reči Janši, da je “najbolj skorumpiran politik v tej državi”.

V politiki se je v manj kot pol leta zgodilo toliko, da smo že skoraj pozabili, da je Janša že takoj po volitvah postavil Golobu in Mescu deadline, do katerega da morata preklicati grde besede in se mu opravičiti — sicer ju bo tožil. In ju je res.

Golobove in Mesčeve besede so bile nepremišljene. Izrekla sta jih v predvolilnem afektu. Izrekla sta jih svojemu glavnemu političnemu konkurentu. Izrekla sta jih človeku, ki si zasluži kritiko. Izrekla sta jih človeku, ki je tudi sam velikokrat grdo govoril o političnih nasprotnikih — ne samo o konkurentih — in ki je bil zaradi tega tudi že obsojen. Izrekla sta jih človeku, ki si je grdo govorjenje v slovenski politiki tako rekoč izmislil in ga v svoji stranki tudi udomačil.

Izrekla sta jih v bistvu svojemu učitelju.

Padla na finto

Golob in Mesec sta padla na finto Janševega retoričnega konvertitstva. Odkar je spet predsednik vlade, se je poboljšal. Malo se je vnesel. Postal je vljuden. Govori samo, kadar je res treba, in izbira besede. Resne, težke, pomembne, patetične, konservativne besede. Ni pa (več) žaljiv. O političnih nasprotnikih še vedno noče in ne zna povedati nič lepega, vendar njegovo izražanje o njih ni dobesedno grdo, temveč kvečjemu neprijazno ali vsaj cinično. Predvsem pa pavšalno. Seveda zna še vedno po desničarsko zarobiti, vendar mu ne pride na misel, da bi operiral s konkretnimi kvalifikatorji, kot sta jih na njegov račun izrekla Mesec in Golob.

Zato zdaj Janša toži. Goloba in Mesca. Ne bo se on ukvarjal z mušicami iz medijev ali civilne družbe. Iz tega itak ne bo nič. Opozicijska poslanca ne bosta obsojena. Se bosta poboljšala? Morda, a ne zaradi Janševeg stratagema.

Ampak Janši ta tožba koristi. Za učinek je super. Splača se mu biti žrtev. Domoljubu in poštenjaku, kakršen je, se splača biti užaljen.