Ne bi mi moglo biti manj mar, ali bo Slovenska ljudska stranka čez mesec dni dobila novega predsednika ali predsednico ali pa ji bo še naprej načeloval dosedanji. V Državni zbor se SLS tako ali tako ne bo uvrstila. V nobenem primeru. Zakaj bi torej stranka sploh koga zanimala?

Neglede na to je SLS po svoje fenomen. Kaj je marginaliziralo nekoč močno stranko? Se niso znali prilagoditi političnim spremembam v zadnjih tridesetih ali vsaj desetih letih? Kdo jim je speljal volilce? So postali irelevantni zaradi napačnih personalnih, vodstvenih potez? Ali preprosto programskih?

Zaradi vsega po malem, najbrž.

Marko Balažic

Za položaj predsednika oz. predsednice SLS se bodo 26. aprila potegovali trije: dosedanji predsednik Marko Balažic in reflektantki Tina Bregant in Nina Strah. Vsak od teh treh wanabejev po svoje dokazuje, zakaj je SLS tam, kjer je.

Največji del odgovornosti za trenutno stanje nosi aktualni predsednik. Balažic je najbolj spužvast politik, kar jih vidimo v političnih sobanah in budoarjih. Vzel se je od nikoder in kdo ve zakaj postal predsednik stranke v zatonu. Razen da ga včasih porabijo kot političnega analitika, ni naredil še ničesar. Vsaj ne politično in analitično koristnega.

Tina Bregant

Tina Bregant je ena od tistih, ki se kar naprej svaljkajo v zadnjih političnih vrstah, čeprav se tudi kar naprej prerivajo naprej. Recimo od kandidatke za ljubljansko županjo — ko je leta 2022 osvojila osupljivih 5,69 odstotka glasov — pa do sedanjih SLS ambicij.

Glede na to, da je Bregantova prišla v politiko v kontekstu Janševe vlade, bi lahko bila ostala tam, kjer je začela. Seveda pa ne bi prišla daleč.

Resnici na ljubo, to ni samo njen oportunizem, ampak najbrž še od koga drugega. Okrog SLS se zbirajo tisti, ki jim je jasno, da v SDS ne bi imeli perspektive. To velja tudi za pučista ali če hočete disruptorja Gregorčiča. Ta stranka res nima perspektive.

Nina Strah

Tretja kandidatka Nina Strah je tudi ena od teh, za katere ne vemo, kdo so, odkod prihajajo in kam so namenjeni. Kar mene samega zadeva, nič hudega. Lepo je videti, da se tudi na desnici pojavljajo novi obrazi. Četudi anonimni in taki, ki nikamor ne prilezejo.

Toda to ne gre v glavo niti Balažicu. Ta je Strahovo razglasil za slamnato kandidatko, za katero da se skriva nesojeni predsednik SLS Peter Gregorčič — ki bi v primeru njenega uspeha prevzel SLS.

Ta scenarij ni nujno teorija zarote. Glede na to, da se je Gregorčič — po presenetljivo dobri, vendar izjalovljeni kandidaturi na evropskih volitvah — že lani poskušal ušunjati na mesto predsednika SLS, ni izključeno, da bi se mu zahotelo še enkrat.

Seveda pa se Balažic zdaj čuti močnejšega. Zato tudi kvasi neumnosti, češ, Gregorčič da “brezkompromisno zlorablja mlade in sposobne dame” [kot Nina Strah]: “Takšnih voditeljev si kot oče treh deklic ne želim.”

To izjavo nominiram za smešnico leta. Česa takega ne bi znala niti Grims in Mahnič skupaj razdreti.

Stabilna stranka

Nauk zgodbe o SLS pa je v bistvu naslednji.

Vsem, ki se z mešanico škodoželjnosti in cinizma tako radi nasmihate dejstvu, da Janša predseduje SDS že dvaintrideset let and counting — in da na volilnih kongresih zmaguje s severnokorejsko absolutno večino —, za objektivnejšo primerjavo dogajanja na desnici opozarjam na kontraindikacije SLS.

Če štejemo njeno predhodnico SKZ (ustanovljeno leta 1988) in upoštevamo še leto, dve dolgo kohabitacijsko epizodo z SKD (2000–2001), SLS obstaja že sedemintrideset let. In v tem času je imela ne več ne manj kot deset ali enajst predsednikov. To so bili Ivan Oman, Marjan Podobnik, Franc Zagožen, Franc But, Janez Podobnik, Bojan Šrot, Radovan Žerjav, Franc Bogovič, Marko Zidanšek, pa spet Marjan Podobnik in trenutno Marko Balažic.

Stabilna stranka je tista, ki se drži enega in istega. Le zakaj bi torej SDS stavila na drugega konja? SLS jim je lahko za zgled. Vam pa lahko pomaga razumeti.