Naj uvodoma poudarim, da to ni tekst o nogometu. Niti o evropskem prvenstvu. Kaj šele o tekmi med Slovenijo in Srbijo, ki se je v trenutku, ko je romunski sodnik István Kovács zadnjič zapiskal, neizbrisno zapisala v kolektivni spomin našega naroda. Kje ste bili, ko je Luka Jović preskočil Jako Bijola in zabalinal nesrečno žogo mimo Jana Oblaka? Vsi bodo tudi čez petindvajset let izstrelili odgovor na to vprašanje.

Ampak ne. To ni to. Ta zgodba govori o starodavni človeški fantaziji in o klasičnem fenomenu znanstvene fantastike — o potovanju skozi čas.

Gre pa takole.

Zgodnji termin

Moj dobri prijatelj Jure je bil prejšnji četrtek med tistimi nesrečniki, ki svojih delovnih obveznosti ni mogel prilagoditi zgodnjemu terminu tekme. Zato je prvi polčas preživel v studiu, v montaži. Ko pa jim je ob štirih s še tremi kolegi vendarle uspelo pobegniti v zunanji svet, se je začelo iskanje čim bližjega kafiča s televizijo in z eno vsaj približno prosto mizo.

Po nekaj neuspelih poskusih se jim je vendarle nasmehnila sreča. Terasa in veliko platno, sredi nagnetene publike pa štirje kot po čudežu prazni stoli. Idealno!

Samo pripomba natakarice je zvenela rahlo čudno: “Veste, malo smo v zaostanku.” Ker jim je pivo prinesla praktično takoj, se je njena izjava očitno nanašala na prenos tekme.

S signalom je hudič

S signalom je včasih hudič. Če ste kdaj gledali tekmo na ulici, polni lokalov, potem veste, o čem govorim. Trije kafiči, vsak s svojim ekranom in s svojo povezavo. Prenos v levem za dve sekundi prehiteva, v desnem se vse skupaj dogaja s trisekundnim zaostankom — vi ste pa vmes. Malo se režiš nesrečnikom iz lokala, kjer prenos zamuja, hkrati pa te neznosno živcirajo gostje iz levega, ki ti s svojimi reakcijami signalizirajo, kaj se bo zgodilo.

Ampak Jure in njegovi kolegi so bili v tem pogledu na varnem. Terasa, na kateri so se znašli, ni imela sosedov. Zaostanek, ki ga je omenila natakarica, torej ni mogel biti nič tragičnega.

Krizni posvet

Potem pa se od nekod zasliši hrup: dobro znano navdušeno in nekontrolirano rjovenje, ki lahko pomeni samo eno — goool! Gol, ki so ga dali naši, kdo pa drug? Ampak na ekranu se ne dogaja nič. Vsaj nič posebnega. Nič takega, kar bi lahko bil razlog za izbruh navdušenja.

Malo zatem se eden od Juretovih kolegov odpravi v lokal na stranišče. Ko se vrne, se vidno vznemirjen skloni k omizju in skoraj zašepeta: “Not je televizija. Signal pa tam očitno štima. Res smo zadaj, konkretno zadaj. Devet minut!”

Kaj pa zdaj? Družba na hitro izvede krizni posvet. Slovenija očitno vodi. To informacijo imajo. Gol bo padel čez približno sedem minut. Najbolje, da ga doživijo na terasi, potem pa se preselijo v notranjost lokala in v real timeu spremljajo zaključek tekme.

Teresa ponori

In evo. Karničnik ga uvali, terasa ponori. Jure in kolegi dobijo svojo dozo sicer pričakovane, a vendarle konkretne pozitivne erupcije, potem pa se hitro preselijo za šank. Da pogledajo, kako se bo končalo.

In potem se zgodi, kar se zgodi. Zgodi se Luka Jović. Pričakovanemu veselju sledi nepričakovana žalost. Srbski aperkat v dobesedno zadnji sekundi. Fantje še nekaj trenutkov nejeverno visijo za šankom, potem pa poravnajo zapitek in stopijo ... — na teraso.

In tu se zgodba o časovnem popotniku dejansko začne.

Zadnja minuta

Na terasi teče zadnja minuta rednega dela. Četrti sodnik dvigne tablo, na kateri se sveti številka 5. Še pet minut sodnikovega podaljška. Še pet minut je treba vzdržati in Slovenija se bo prvič v zgodovini nogometa prebila v izločilne boje evropskega prvenstva. Že po dveh tekmah in pred srečanjem z Anglijo.

Kaj storiš v taki situaciji?

Jure je na teraso stopil iz prihodnosti. Ne iz oddaljene. Razlika znaša samo devet minut. Devet minut ni veliko, je pa ta razlika v tem trenutku bistvena. Jure namreč nekaj ve. Samo eno stvar ve. Ve pa točno to, kar je za navijače na terasi daleč najpomembnejše. Pozna namreč odgovor na vprašanje, ki muči vse: bo slovenska reprezentanca vzdržala?

Jure ve, da ne bo. Terasa pa si medtem grize nohte in se trese v neznosni živčni vojni.

Kaj storiti?

Ja, kaj storiti? Jure s kolegi še nekaj trenutkov počaka, potem pa se vsi skupaj spogledajo, si pokimajo in počasi zapustijo prizorišče. Ko pridejo do vznožja stopnic, pa zaslišijo ... — saj veste, kaj.

Počasi se vračajo v montažo skozi mesto, ki mu je nekaj izsrkalo vso energijo in življenje. Tisto nekaj, kar je terasa doživela z devetminutno zamudo. Ampak doživela je in morala je doživeti. Če obstaja pravica do veselja in sreče, obstaja tudi pravica do žalosti. Pravica do tragedije. Do tragedije kot zgodbe.

In zgodba je vselej bolj pomembna kot zmaga ali poraz. Tudi fantje in punce s terase jo imajo. Če bi Jure stegnil jezik, bi ostali brez nje.