Vsake toliko se poklicani in nepoklicani sprašujejo, zakaj Maximarket — razen kletne trgovine s špecerijo — ničemur več ne služi. Zakaj niti kavarne ni več in zakaj je pasaža tako rekoč samo še zasilni podhod do podzemne garaže in Cankarja.

To preizpraševanje — kot se danes brez razlike reče retoričnim vprašanjem, na katera si ljudje ne znajo odgovoriti — izvira iz nostalgije. Ah, kako lepo je bilo vendar v dobrih, starih časih, ko smo bili še zadovoljni z nadstandardno socialistično ponudbo. Ali v malo manj dobrih in starih, kapitalističnih časih, ko smo bili že razvajeni in smo samo še iz navade skenirali precenjena oblačila tretjerazrednih znamk. 

Kako je skratka mogoče, da je nekoč koristen, uporaben, frekventen, priljubljen objekt postal tako brez veze?

Obstaja pa še veliko drugih vprašanj in podvprašanj, ki si jih skoraj nihče ne zastavlja.

Primark

Najenostavnejši odgovor na vprašanje, katero in kakšno dejavnost bi bilo treba naseliti v Maximarketu, je na žalost tudi najbolj ciničen. Maxi bi postal že spet tako obljuden kot nekoč, če bi bil tam recimo Primark. Ljudstva bi se v njem trlo več, kot se ga zdaj tare v poslovalnici na koncu Cityparka. V poštev bi prišla tudi katera druga cenena oblačilna ali kakšna druga navali-narode potrošniška znamka.

To bi seveda izpadlo škandalozno. V tem primeru bi diskrepanca med tem, kar je Maxi bil — pred štiridesetimi ali magari dvajsetimi leti —, in tem, kar bi postal zdaj, bila za ljudstvo še veliko bolj sramotna kot ta med staro slavo in sedanjo zapuščenostjo.

Kaj bi vam bilo ljubše? Da ostane Maximarket še naprej prazen ali da bi se v kabinah za pomerjanje nabirale mucke od sintetike, ki jih tako kot v Zari ne bi nihče posesal?

Upam, da obstaja tretja možnost.

Lifestyle

Maximarket je danes prazen zato, ker so se časi in lifestyle spremenili — skoraj nič trgovsko bistvenega pa se ni spremenilo v Maximarketu. Ljudje se sicer zavedajo, da živimo v drugačni družbi in predvsem v drugačni ekonomiji. Pa vendar si želijo, da bi bilo tako kot nekoč.

Vsi si želimo, da bi za tiste čase zgrajena in koncipirana veleblagovnica še po več kot pol stoletja — in po vseh teh drastičnih spremembah, ki so se jim trgovci v Maximarketu za silo prilagajali po liniji najmanjšega odpora — projicirala v mesto in državo podobno prijetne socialne implikacije. A to je nemogoče. Maximarket se ni mogel izogniti pogrezanju v potrošniško irelevantnost. Neglede na lastnike in/ali najemnike. To bi lahko bili kdorkoli. Ker kdorkoli bi bili, ne bi upoštevali socialnih, urbanističnih, kulturnih eksternalijah svojega kšefta. Če bi že slučajno na to mislili ali imeli o tem celo kaj pojma.

Ne more

Maximarket je znamenitost. Ves Ravnikarjev Trg republike je znamenitost in kot takšen zaščiten. A kaj nam bodo prazne znamenitosti, ki ničemur ne služijo? Kaj bomo z njimi, če niti ne vemo, čému bi lahko služile? In če še tem manj vemo, čému bi take, kot so, sploh lahko funkcionalno služile?

Ali lahko po slovenskih kriterijih nobel veleblagovnica v centru mesta služi svojemu namenu v mestu in državi, kjer se ljudje v glavnem in v povprečju odevajo v nizkocenovne znamke in artikle, ki jih dobijo za vsakim vogalom? Ali lahko tak trgovski prostor ekonomsko preživi samo od strank, ki si lahko privoščijo upmarket robo?

Ne. Ne more. Ne eno ne drugo.

Ravnikar ni mogel vedeti

Arhitekturna mojstrovina gor ali dol, Maximarket kot prostor potrošniških transakcij je danes uporabniško aktualen natanko toliko kot sosednja stolpnica NLB. Banka danes ne rabi dvanajstih etaž (in še razvojne kapice na vrhu). Rabijo jih druge panoge. Recimo turizem. Ampak če slišimo, da bi NLB lahko prodala stolpnico, pol Ljubljane in Slovenije takoj zapaničari, da bo potem tam hotel in da je to seveda nedopustno. Ker kulturna oz. arhitekturna dediščina. Profanacija arhitekture. Še tam bi gužvo delali! Pomislite, na zdaj praznem trgu bi bili ljudje!

Ne moremo za nazaj dolžiti arhitektov, da pri projektiranju niso predvideli prihodnjih družbenih sprememb. Ravnikar ni mogel vedeti — kot tudi nihče drug ni mogel —, kakšne bodo slovenske potrošniške navade in ekonomske kapacitete čez petdeset let. Kaj šele personalno-prostorske potrebe bančnega sektorja.

Znamenitosti so super

Znamenitosti so super, vendar so samo kulise nekih družbenih aktivnosti. Nimajo vse stavbe take sreče kot recimo NUK, ki je lahko samo biblioteka in nič drugega. (Stadion pa ima to smolo, da je lahko samo stadion.)

Ampak za to so tukaj neodvisni strokovnjaki in bog ne daj župani s svojimi strokovnjaki. Oni so tisti, ki bi morali vedeti — ali vsaj slutiti —, da se bližajo spremembe in da je treba dejavnosti in panoge smiselno prerazporejati v skladu s predvidevanji sprememb po mestu. Med novogradnje in zaščitene landmarke.

Lahko začnete sanjati

Žal to ne enim ne drugim strokovnjakom ne gre dobro od rok. Prvi so nepopustljivi, zateženi akademiki. Prepričani, da je v mestu vse enkrat za vselej. Da mora biti Maxi vedno Maxi. Drugi pa so samo praktiki, ki jim spovedniki ekonomskega liberalizma podeljujejo odvezo za urbanistično nedelo. Birokratizem in zakonodaja tudi ne pomagata. Pohlep nepremičninarjev in najemodajalcev še tem manj. 

Usoda Maximarketa kot trgovine je zapečatena. (Tako kot usoda Name, kjer pa še vedno upajo in poskušajo.) V tej funkciji ne bo ohranil svojega podedovanega, nekoč prestižnega statusa. To je vnaprej izgubljena iluzija. Lahko pa začnete namesto strokovnjakov sanjati o neki tretji možnosti. Kaj bi v njem lahko bilo.