Pozornost, ki jo je ta teden vzbudil Anže Logar z ustanovitvijo svojega društva, je absolutno pretirana. Pretirana, če na pobudnikove namerno, kao taktično nejasne ambicije gledamo z naklonjenostjo in držimo pesti, da bi iz tega le nekaj nastalo, in pretirana, če jih z apriornim pesimizmom, negativizmom in zamero dismisamo kot nekakšno milde sorte desnico.

Dovolite mi, skratka, da s pozicije vsega hudega in nepomembnega vajenega skeptika in cinika opozorim na to, kar je večina opazovalcev pri ustanovitvi Platforme sodelovanja spregledala.

Fenomen je že sama po sebi pozornost, ki jo akterji s takimi potezami pritegnejo. Fenomen je ta medijska in državljanska projekcija pričakovanj, da bo iz tega nekaj ratalo. Fenomen pa je tudi vsevednost, s katero vox populi vnaprej omalovažuje to načeloma dobronamerno, četudi prozorno PR gesto.

Kako zelo si to želimo!

Neverjetno, kako zelo si to želimo. Oboje! Eno in drugo! Kako zelo si želimo, da bi končno nekomu uspelo poslati Janeza Janšo v penzijo — kar je dejansko predpogoj za karkoli —, predvsem pa regenerirati desnico. Jo končno normalizirati in razstrupiti. Približati neradikaliziranim volilcem. Ali pri nevolilcih vsaj ustvariti tak vtis, da desnica sama po sebi ni politični bavbav.

Neverjetno pa je tudi, kako zelo si obenem želimo, da to ne bi uspelo nikomur. Ne Logarju — ki mu gre od vseh še najbolje, to je že treba priznati — ne komurkoli drugemu. 

Pol Slovenije z antijanšisti na čelu v bistvu privoščljivo kliče Janši še na mnoga leta. Jasno je namreč, da se za prihodnost levice ni treba bati, dokler bo na desnici dominiral Janša. Brez njega bi bil tudi dolgčas v medijih in na družbenih omrežjih. Defenestracija Janše bi levico tudi argumentativno razorožila. V političnem smislu pa bi mnogi — na čelu z aktualno vladajočo koalicijo, seveda — izgubili brezpredmetni benchmark, s katerim se samopotrjujejo.

Janša light je že napredek

Golobova nenaklonjenost Logarju mi ni všeč niti po človeški niti po politični plati. Ob ustanovitvi njegovega društva je rekel: “Vsa njegova dejanja, vse njegove besede, vsa njegova stališča, tudi v zadnjem letu, reflektirajo in odražajo izključno politiko SDS.”

Od predsednika vlade, ki mu vodja opozicije greni življenje, bi človek pričakoval, da bo za eventualno alternativo vsaj na začetku našel kakšno prijaznejšo, bolj diplomatsko besedo. Golob bi se namreč že po funkciji lahko bil pretvarjal — tudi če sam pri sebi tega ne verjame —, da je Logar v bistvu Janša lite in da je to že nek napredek. Lahko bi dal vedeti, da ve, da relevantnost Platforme na političnem prizorišču — ali celo uspeh na naslednjih volitvah, če bi se prelevila v stranko — pomeni slabitev moči SDS.

Prepirljivost in konfliktnost

Trditi, da je Logar samo zakamufliran in zavajajoč podaljšek Janše, zveni prepričljivo, ni pa nujno res. Res je samo to, da prihaja iz Janševega gnezda, kar pa ne dokazuje ničesar. Dejstvo je namreč, da je Logar v primerjavi z Janšo neskončno bolj normalen in bistveno manj diskreditiran. Dejstvo je tudi, da so normalni tudi tisti, ki so se Logarju pridružili pri ustanovitvi Platforme. 

Dejstvo pa je, nenazadnje, da je sesuvanje Janše pričakovana družbena legitimacija za kakršnokoli politično ali celo sploh javno ali javnomnenjsko udejstvovanje.

Jaz sam Janšo sicer rad sesuvam, ne pričakujem pa od vsakogar, da bo to počel z enako vehemenco ali sploh.

Sam sem malo že po karakterju, predvsem pa po svoji profesionalni deformaciji prepirljiv — da ne rečem konflikten —, vendar so mi v življenju ljubši neprepirljivi in nekonfliktni ljudje. Z njimi imam boljše izkušnje.

Zakaj bi torej kdo imel kaj proti Logarju, če ima toliko povedati proti Janši? Zakaj bi imel kaj proti Alji Brglez ali Mitji Čandru, ki se po mojem ne samo da nista še z nikomer profesionalno skregala v življenju, ampak sta si na principu nekonfliktnosti in ekvidistančnosti celo zgradila uspešni karieri? Le kaj bi lahko bilo s tem narobe?

Za arhiv

Toda čeprav Logarjeve iniciative po vsem povedanem nočem moralno obsojati, ker si po mojem tega ne zasluži, to še ne pomeni, da sem ji pripravljen prerokovati svetlo prihodnost — ali da celo mislim, da si vso to pozornost res zasluži. Dejstvo je namreč, da je Platforma sodelovanja PR akrobacija, ki ne bo segla veliko dlje od trenutnega navdušenja ali zgražanja. Logarjeve sodelovalce čaka nekaj takega kot Voljčeve tankiste leta 2015 ali že leta 2011 Turk-Virant-Šušteršič-Pavliha-Pezdirjeve resetatorje.

Dobri politični nameni ne tlakujejo poti v pekel, temveč v arhiv medijsko meteorsko izjalovljenih projektov.