Večinskemu delu volilnega telesa z mediji na čelu se zdi super, da je desničarje odplaknilo v opozicijo. Toda to je samo Blažev žegen privoščljivosti in privid, da se je vse skupaj pravično in zasluženo izteklo in končalo.

Pa se ni. Saj ravno v tem je problem. Problem je, da je SDS v opoziciji in da levičarji iz tega sklepajo, da je zdaj vse v redu. Da lahko zdaj končno, prekončno svobodno ali vsaj nemoteno dihamo.

Kruta pomota

To je žal kruta pomota. SDS še zdaj determinira družbo vsaj toliko, če ne še bolj kot prej, ko je bila vodilna vladna stranka. Determinira jo iz opozicije. In determinira jo tako rekoč brez političnega in državljanskega odpora in upora. Levica (z malo začetnico) je 24. aprila odložila orožje. Ne vrgla puške v koruzo, ampak začela počivati na lovorikah.  Zazibana v to državljansko iluzijo, češ, SDS je na smetišču zgodovine. Put on your red shoes and dance the blues.

Levo orientirani ali vsaj normalno dezorientirani državljani zato po novem podlegamo skušnjavi, da uboge opozicijske desničarje podcenjujemo in omalovažujemo kot glupe in zarukane, zmanipulirane, hudobne, zlonamerne špilferderberje in sociopate. Pomirja nas, da se jim posmehujemo na Twitterju, jih šimfamo za šanki in mečemo flaše v televizorje, ko gledamo Pirkoviča v Areni.

Varljivi občutek

To nam vliva občutek, da je svet urejen in da so stvari na svojem mestu. Ker desničarji za take veljajo — in vsaj v okvirih SDS in njihovih najbolj fanatičnih privržencev taki tudi so.

Ne vidimo pa, da v resnici delamo točno to, kar desničarji sami hočejo, da delamo. Podcenjevati in omalovaževati ljudi kot glupe in zarukane, zmanipulirane, hudobne, zlonamerne špilferderberje in sociopate ni lepo. Četudi so res taki. Niti ni to najbolj pametna, potrebna in urgentna stvar, za katero bi normalen človek hotel zapravljati svoj čas. Ampak drugega ne znamo in ne moremo. Padamo na finto. Nasedamo iluziji, da je naša državljanska dolžnost, da to delamo. Da se s tem intelektualno in socialno visokostno upiramo političemu pobebavljenju.

Še več legitimnosti

Pri tem pa ne vidimo, da plešemo tako, kot hoče SDS. Slovenija pleše, je rekel Golob ob zmagi na volitvah. Vendar ne plešemo tako, kot hoče Golob. Plešemo tako, kot hoče Janša. On hoče, da podcenjujemo in omalovažujemo desničarje kot glupe in zarukane, zmanipulirane, hudobne, zlonamerne špilferderberje in sociopate.
Njegov prvi razlog je zavedanje, da mu s tem itak nič ne moremo. Drugič pa je naše blazirano, nedeljsko, prostočasno, niti ne več kolesarsko uporništvo na družbenih omrežjih in v gostilnah za Janšo odličen argument za to, da svoje početje še zaostruje. Tako mu dajemo samo še tem več legitimnosti. Ker ve, da nam je to državljansko početje odveč in da nam je globoko v duši moralno nerodno, da to delamo. Jasno mu je, da lahko na tak način najbolj učinkovito na nas vpliva. Prekleto dobro ve, da nas za nič na svetu ne bo mogel prepričati v nasprotno in v svoj prav. Ve pa tudi, da nas lahko radikalizira. Ker bolj ko bomo radikalni — ker kdo pa ne bi zgubljal živcev ob tem sranju! —, bolj bo imel on prav.

Strun drugih, ko plešem …

Seveda so desničarji tisti, ki najbolje in najraje plešejo tako, kot hoče Janša. A tudi levičarji plešejo tako, kot hoče Janša. In ta ples, ki ga plešemo, je totalitarni tango janšizma. Vsiljen in prisiljen in vedno bolj divji. Ples Uršike zale in Povodnega moža, ki se bo končal v deročih valovih. V glavi nam odmeva Janšev glas, ki pravi: “Strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!”

Najhuje pri vsem skupaj pa je, da se vladna koalicija še vedno obnaša kot opozicija. Ni mi čisto jasno, ali je samo Golob tako neroden ali morda brezbrižen ali pa je Janši tu uspel genialen trik. A zdi se mi, da je ta vlada še vedno na istem mentalnem in političnem nivoju kot Koalicija KUL pred aprilskimi volitvami, ko skoraj do zadnjega niso vedeli, kako bi se dokopali do oblasti.

Uzupirana mentaliteta

Resno! Občutek imam, da aktualna vlada še vedno ne ve, kako bi se dejansko dokopala do oblasti. Kako bi premagala tiste, ki so bili še pred nekaj meseci oblast, zdaj pa so opozicija. Kako bi vlada prevzela oblast.

Da je nova koalicija od aprila oz. junija glavna, lahko sklepamo iz zunanjih znakov, da pač zgledajo normalnejši od prejšnjih, pa da nekaj malega urejajo in da so sebi in svojim potalali na stotine služb.

Ampak mi bi radi plesali. Z Golobovo spodbudo — in ne tako, kot reče Janša. Radi bi plesali in mahali, se dekoltirali in tetovirali kot Urška Klakočar Zupančič. Ampak ne moremo ali ne znamo več, ker so nam te pizde desničarske vzele veselje in občutek za ritem. Uzurpirali so nam mentaliteto. Zdaj nam diktirajo neko svojo zagrenjeno in šimfaško.
Znašli smo se skratka v bizarni — in definitivno tudi nehigienični — situaciji, ko se večina državljanov in medijev čuti dolžne sesuvati opozicijo bistveno pogosteje in radikalneje, kot bi po nekem dolžnostnem in profesionalnem defaultu normalnosti morali kritizirati vlado. Golobova vlada bo morda preživela zahvaljujoč nezadovoljstvu državljanov z Janševo opozicijo. Toda nasplošno se to ne bo dobro končalo.