Enajstega maja bo na referendumskih glasovnicah vprašanje, ali nasprotujete zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti. Če bo vsaj 340.000 ljudi glasovalo proti, dodatki k pokojninam ne bodo ukinjeni, temveč jih bodo še naprej podeljevali po zakonu iz leta 1974.

Po tem zakonu prejmejo izjemni umetniki vsak mesec razliko med svojo pokojnino in najvišjo pokojnino za polno delovno dobo. Najvišja pokojnina je bila lani 3.055 evrov.

Zdaj krožijo po medijih različni seznami. Najbolj mahajo s tistim, na katerem je 313 prejemnikov posebnih pokojnin od leta 1990 do danes. Na njem so živi in pokojni prejemniki dodatka za področje kulture, športa in celo še dobitniki družinskih pokojnin za zasluge v NOB. Nekatera imena se na seznamu pojavijo večkrat. Ko se prebijemo skozenj, ugotovimo, da je na njem nekaj čez štirideset živih umetnikov. Dobitnikov Prešernove nagrade za življenjsko delo je od teh slaba polovica. Nekaj je tudi umetnikov brez nagradnih in strokovnih referenc, kvečjemu s slavo v ljubiteljskih in lokalnih kontekstih. 

Kriteriji

To govori v prid argumentu, da je bil novi zakon potreben, ker stari ni določal kriterijev za izjemnost. Novi zakon določa, da so izjemni umetniki tisti s Prešernovo nagrado za življenjsko delo ali umetniki z nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke — eni in drugi v kombinaciji s še kakšno drugo nagrado.

Za dobitnike Prešernove nagrade velja dosedanja računica, za dobitnike nagrade Prešernovega sklada pa zakon omogoča dodatek do polovice najvišje pokojnine, se pravi do 1.500 evrov. Na seznamu drugih nagrad, ki je priložen zakonu, so slovenske nagrade za življenjsko delo za posamezna področja umetnosti, nekatere mednarodne nagrade in precej slovenskih nagrad za enkratne umetniške dosežke. Upoštevanje nekaterih nagrad in neupoštevanje drugih ne zdrži resne kritike, vendar je v zakonu tudi klavzula, da se lahko ta seznam vsakih pet let spremeni.

60.000 evrov vsako leto

Predlagatelji zakona so izračunali, da bi za dodatke po tem zakonu na leto porabili okoli 60.000 evrov. Toliko bi v povprečju stalo, če bi se seznamu pridružila dva velika in dva mala Prešernova nagrajenca. Ne povedo pa, da je to dodatnih 60.000 vsako leto. A res je tudi, da jih bo morda prav toliko s seznama vsako leto tudi umrlo. Poleg tega novi zakon ukinja dedovanje pokojnin. To pomeni, da vdove, vdovci in šolajoči se potomci do teh dodatkov ne bodo upravičeni. Na seznamu tristo trinajstih je bila četrtina pokojnin dednih.

Ob vseh teh odbitkih se vseeno zdi, da bo možnost dodatkov zaradi nagrad Prešernovega sklada bistveno razširila obseg dobitnikov izjemnih pokojnin. Ker je na seznamu referenčnih nagrad tudi naša večernica — nagrada za najboljše literarno delo za otroke ali mladino —, smo verjetnostni račun naredili kar na njej.

Večernice

Doslej smo podelili osemindvajset večernic. Ampak dodatek k pokojnini bi seveda lahko dobili samo tisti, ki imajo tudi nagrado Prešernovega sklada. To so Feri Lainšček, Vinko Möderndorfer, Anja Štefan, Andrej E. Skubic in Andrej Rozman Roza. (Se jim opravičujem, ker jih tako izpostavljam.) Večina med njimi ima še druge nagrade: kresnika, Grumovo, Sovretovo … 

In ne samo to. Zelo verjetno je, da bodo ti avtorji in avtorica prej ali slej tudi kandidati za Prešernovo nagrado (če je niso že dobili, kot Feri Lainšček). Umetniki, ki bodo do dodatka upravičeni po novem zakonu, bi torej lahko zanj zaprosili tudi po starem. Vseeno je zelo verjetno, da bodo vsaj na začetku nekateri med že upokojenimi umetniki ugotovili, da so dobili dovolj pravih nagrad, in bo naval na dodatke večji. 

Inkvizicijsko naslajanje

Ampak ali kdo verjame, da gre za to, koliko bo izvajanje zakona stalo? Ali da gre za to, kako je zakon pripravljen? Tudi če bi izvajanje zahtevalo desetkrat več sredstev, kot so predvideli, bi bilo to še vedno desetkrat manj, kot bo stal referendum. Ta bo stal več kot sedem milijonov evrov. Zakon, ki se izkaže za slabega, je mogoče vedno ustaviti — a ko se linč enkrat razdivja, je neustavljiv.

Umetnica Maja Smrekar, ki nagovarja ključne teme našega časa in je za svoje delo dobila tudi mednarodna priznanja, ni postala obraz oziroma telo SDS-ove kampanje šele ob novem zakonu oz. v (pred)referendumski kampanji. Inkvizicijsko naslajanje nad žensko goloto se je s tviti predsednika stranke začelo v trenutku, ko je dobila nagrado Prešernovega sklada. V pozivanju k linču se je razločno vzpostavil diskurz o sprevrženi umetnosti. Iz zgodovine pa se še dobro spomnimo, katere politične tvorbe so pustile za sabo muzeje “degenerirane” umetnosti.

Levi in desni

Ampak to ne bo zadelo samo umetnice, ki kot da doji psa. Zadelo bo vso umetnost in vse umetnike. Vse tako imenovane parazite, ki da se do sitega prehranjujejo pri proračunskem koritu slovenske države. Ko v teh dneh objavljajo sezname privilegirancev, ne mahajo samo s Svetlano Makarovič in z njeno rdečo zvezdo. Kamenjajo vse umetnike. Družbenokritične in izolirane, elitne in profane, leve in desne. Tiste, ki so dobili nagrade v času Upravnih odborov Prešernovega sklada pod levimi in pod desnimi vladami. Kamenjajo tiste, ki so dobivali dodatek že po starem zakonu, in ne tistih, ki ga bodo dobivali šele po novem. 

Tisti, ki bodo žolčno glasovali proti zakonu, verjamejo, da bodo s svojim glasom ukinili vse dodatke k pokojninam za vse umetnike. Popolnoma enako bi bilo, če bi jih vprašali, ali nasprotujejo Prešernovim nagradam. In tudi, če bi jih vprašali, ali nasprotujejo državni podpori umetnosti in umetnikom, plačevanju subvencij za programe in prispevkov za samozaposlene. Ali sploh javnemu sektorju v kulturi. To ne bo glasovanje o zakonu, to je splošni linč umetnikov umetnosti.