Vem, da ni lepo in kultivirano — kaj šele produktivno —, če človeka, s katerim se ne strinjaš, dismisaš kot idiota. Pa čeprav ti opravičljivo zmanjka potrpljenja, ker se ga tvoji argumenti niti malo ne primejo. Tako nastane iz polemike prepir, iz prepira pa pretep. Pa čeprav samo verbalen.

Ko z nekom polemiziraš in se z njim ne strinjaš, lahko debata še vedno ostane na dostojnem nivoju, če ti je dotični še kar blizu ali znosen. Če pa v to kao komunikacijo emocionalno investiraš, potem je hitro ogenj v strehi.

Tak primer sta Peter Jančič in Uroš Urbanija. Po eni strani ju nočem imeti za idiota — ker vem, da najbrž nista —, po drugi pa ne vem, kaj naj potem na njuno bluzenje porečem. Rad bi se z njima spoštljivo prerekal, pa ne morem. Najbrž tudi onadva ne z mano.

Naša nesrečna janšista

Skratka, Peter Jančič pravi:

“Zdaj vemo, [da] če Eugeniji in Mojci za propagandno poročanje rečeš Milanovi prostitutki, dobiš zapor (pogojno), če pa Bernardu [rečeš] fašist, te pa skoraj še pohvalijo. Ker eni so medijska in politična oblast, drugi pa ni nič od tega.”

Uroš Urbanija pa:

“Hm, po novem se lahko v Sloveniji zmerjamo s fašisti, ni pa dovoljen izraz prostitutka. Najbolje, da Ustavno sodišče sprejme seznam dovoljenih in nedovoljenih izrazov za označevanje političnih konkurentov. Da bodo pravila jasna in da vemo, kdaj gre za sovražni govor. #bizarno”

Fašisti in janšisti

Nisem eden izmed tistih, ki radi slišijo, da določene ljudi — še zdaleč ne nujno idiote — domnevno ozaveščeni ozmerjajo s fašisti. Hitler (ki je bil sicer nacist) je storil veliko prehude zadeve, da bi se ta oznaka prilegala tudi današnjim, v primerjavi z njim še benignim političnim hudodelcem. Je pa seveda res, da je deklarirati nekoga za fašista priročna in priljubljena jezikovna metafora, ki se s trendy rabo vse bolj uveljavlja. 

(Reči za nekoga, da je janšist, ni tako hudo, niti sporno. Biti janšist pomeni, da delaš to, kar dela Janša. Tisti, ki jih imajo za fašiste, pa ne delajo tega, kar je delal Hitler. Razlika med razredoma pretiravanja je neznanska.)

Tega ne pišem zato, ker bi dvomil, da je Bernard Brščič res fašist. S to kriptično pripombo: da dvomim, da je fašist, še ne pomeni, da mislim, da ni. Ali z drugimi besedami: morda res ni fašist — je pa zagotovo dovolj nor, da se dela, da je.

Pametno rečeno

Pozdravljam skratka odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je razsodbo utemeljilo takole:

“Če bi sodišče takšno poslančevo opozarjanje sankcioniralo z odškodnino ali javnim opravičilom, bi bilo to lahko v družbi prehitro razumljeno kot prepoved kritičnega izrekanja o idejah skrajnih političnih polov. Le s sprotnim in odločnim odzivanjem se lahko prepreči, da bi se takšne ideje radikalizirale in posledično ogrozile normalno delovanje demokracije.”

To se mi zdi zelo pametno rečeno, saj po eni strani celo od Brščiča manj radikalnim desničarjem dopoveduje, naj se ne zajebavajo s fašistoidnimi idejami, po drugi pa tudi sodno legitimira to nekoč prepotentno, transgresivno rabo.

Non sequitur 

Dovolj nora — ali bog ne daj idiota — pa sta tudi Jančič in Urbanija. V bistvu bi lahko citiral samo enega od njiju, vendar je dovolj fascinantna in za desničarje tipična že podobnost njunega razmišljanja. Namreč ta miselni model ali kalup s primerjanjem neprimerljivega. Oba tako rekoč v en glas izpeljeta non sequitur: Janša ne sme reči Mojci Pašek Šetinc in Eugeniji Carl, da sta Milanovi prostitutki, Mesec pa sme reči Brščiču, da je fašist.

Halo? A sta normalna?

Dejstvo je, da MPŠ in Carl nista Milanovi prostitutki in da je primerjava njunega “propagandnega poročanja” — kar sicer ni neres — s prostitucijo žaljiva in neresnična konstatacija. Še posebej, če prileti s strani takratnega predsednika opozicijske stranke, ki se noče sprijazniti s tem, da je kot politik pač jebena stranka, in se užaljen spravlja nad novinarke.

Janšizem — če smo že pri tem — je namreč tudi to, da si lahko dovoliš vse, če ti nekdo dela krivico, in pravico ali vsaj moralno zadoščenje vzameš v svoje roke.

Intelektualni fašist

Po drugi strani pa Luka Mesec ni rekel, da je fašist, novinarju, temveč tako rekoč političnemu nasprotniku — pa čeprav marginalnemu, morda malignemu klovnu —, ki je bil ne samo tako nor, da se je delal pristnega, magari intelektualnega fašista, ampak celo tako nor, da je mislil, da mu bo juridična instanca dala prav, ko misli, da si tega ne zasluži.  

Toda vrnimo se k nesrečnima janšistoma.

Petra poznam že dolgo in si o njem tudi dolgo — dokler se mu od janšitisa v terminalni fazi ni totalno sfuzlalo — nisem mislil prav nič slabega. Z Urbanijo sva se pa v starih časih samo enkrat srečala, tako da ga v bistvu poznam (v narekovajih) iz izrazito nenaklonjenih medijskih opisov. Teh sicer ne jemljem brez rezerve, obenem pa se mi ne zdijo povsem nezanesljivi in skregani z resnico.

Kakšna dvojna merila?

Ampak vseeno se sprašujem, kako naj tema dvema tipoma zlepa ali zgrda dopovem, da ni isto, če politik ozmerja dva novinarja ženskega spola z literarno metaforo in če politik ozmerja politika maskuliničnega spola, ki se hvali, da rad jé svinjino, s politično metaforo.

Tako kot ne gre za to, da Pašek Šetinc in Carl nista prostitutki, tudi ne gre za to, da Brščič je fašist. Gre za to, da si lahko desničarji za klobuk zataknejo to svoje opozarjanje na dvojna merila. Kakšna dvojna merila? Katera dvojna merila? To niso dvojna merila, ampak enotna, ena in ista, nasplošno veljavna in realno preverljiva. Poln kovček imam primerjanja neprimerljivega. Primerjanja nečesa, ker se zdi podobno samo idiotom, ki preveč emocionalno investirajo v polemiko, iz katere nastane prepir, iz prepira pa pretep.