Če smo v času najbolj žlahtne dobe marketinga neutrudno iskali nove, kreativne ideje, se zdi, da svet danes ne išče tako zavzeto samo novih idej. Svet išče ravnotežje. Išče pravo smer. In morda je prav novoizvoljeni papež —  tiha, mirna, a moralno neomajna figura — tista igla na tehtnici, ki nas lahko znova spomni, kaj je prav. Ne zato, ker bi želel vladati, ampak ker govori resnico. Ne da bi kričal. In morda prav on postaja tisto jamstvo, da se svet ne bo prevesil čez rob.

Ob vse bolj oglušujočem političnem hrupu groženj, manipulacij, cinizmov in razkroja osnovnih človeških vrednot se je iz Rima v četrtek zaslišal povsem drugačen ton. Tih, a močan. Celo presenetljiv. Izvoljen je bil novi papež. Robert Francis Prevost, Američan po rodu, duhovni naslednik Frančiška po vsebini. Poimenoval se je Leon XIV.

Simbolni temelji sveta

Zdi se, da vloga papeža še nikoli ni bila tako izpostavljena kot v času odhajanja Frančiška in v pričakovanju njegovega naslednika. Pa ne zato, ker bi Vatikan postal politična sila, ampak zato, ker so mnoge trdnjave zaupanja, kot so demokracija, mediji, celo znanost pod vprašajem. Da voditeljev sploh ne omenjam. Ko razpadajo simbolni temelji sveta, ki smo jih poznali, potrebujemo ne novo ideologijo, temveč glas razuma, miru in spoštovanja.

In morda je ravno zato papež tisti, ki nosi moralno težo, ki je mnogi drugi ne premorejo več.

Izbira imena Leon XIV. je bila vse prej kot naključna. S tem se novi papež navezuje na Leona XIII., ki je v času industrijskega razkroja družbene pravičnosti leta 1891 izdal slovito encikliko Rerum Novarum. V njej je zagovarjal pravice delavcev in pozival k pravičnosti. Leon XIII. je bil papež začetka moderne dobe, Leon XIV. pa prihaja v času, ko nas preplavljajo tehnologije, digitalne epidemije, populistični pritiski in duhovna zmeda — ko ni več jasno, kdo govori resnico, kdo jo kupuje in kdo jo prodaja.

Univerzalno vodilo sočutja

Zgovorno je tudi, da med vsemi ameriškimi kardinali prav njegov izbor najmanj diši ameriškim oblastem in konservativnim skupnostim. Leon XIV. se ne zdi koristen ne za Republikance ne za Demokrate. Njegovo poslanstvo gotovo ne bo utrjevanje pozicij tamkajšnjih političnih taborov, temveč bo razbijanju iluzije, da nas vera ločuje. To lahko razberemo iz februarja letos objavljene objave na omrežju X, v katerem je mirno, a nedvoumno podučil podpredsednika JD Vancea, ki je v intervjuju za Fox News rekel, da morajo kristjani najprej ljubiti — po tem vrstnem redu — svojo družino in nato prijatelje, šele potem pa tujce. Prevost je zapisal jasno in brez olepševanja: “JD Vance se moti. Jezus od nas ne zahteva, da razvrščamo svojo ljubezen.”

S tem je dal vedeti, da zanj vera ni orodje za utrjevanje nacionalizma, temveč univerzalno vodilo sočutja. Ljubiti pomeni ljubiti vse. Brez hierarhije. To je temelj evangelija.

Objava kardinala Prevosta takrat ni odmevala. Svoj pravi glas pa dobiva v teh dneh, saj jasno nakazuje smer, ki jo bo novi papež ubral. Ne govori, da bi bil všečen. Ne razlaga, da bi bil trendovski. Predvsem pa ne podpira tistih, ki instrumentalizirajo vero za politične cilje. Njegova vera ni orodje, ampak opora. Ni zid, ampak most.

Jezik pomiritve

Medtem ko Donald Trump stopnjuje svojo agresivnost, podžiga sovraštvo in reducira svet na zmagovalce in poražence, papež prinaša jezik pomiritve. Trump gradi svoj politični svet v duhu formule “mi proti njim”, Leon XIV. pa stoji na strani tistih, ki ne želijo zmagovati na račun drugih, ampak samo preprosto živeti dostojno in verjeti v svet, kjer spoštovanje ni privilegij.

Dandanes papež ni samo voditelj katoličanov. Je eden od zadnjih glasov moralne avtoritete, ki ga slišijo tudi tisti, ki se ne identificirajo z vero. V njegovem jeziku ni groženj, ni kazanja s prstom, ni hinavščine. Samo dostojanstvo besede. Kar je v času, ko so celo resnica, empatija in razsodnost postali vprašanje “osebnega mnenja”, neprecenljivo.

Papež Leon XIV. morda ne bo spremenil sveta, ustavil vojn, utišal Trumpa in prepričal trgov globalnega pohlepa, naj se umirijo. Toda v svetu oglušujočega kričanja bo njegov preudarni glas zvenel kot možnost za spremembe. Možnost, da obstaja še nekaj. In da obstaja nekdo, ki ne išče aplavza, ampak smisel.