V Sloveniji danes vlada molk. Politični molk. Volilni molk, ki bi nam moral dati prostor za razmislek. In to ironično v času, ko svet okoli nas govori glasneje kot kadarkoli. Ko padajo bombe in streljanje para tišino na arabskem polotoku, v Libanonu in v Gazi. Ko se politiki šopirijo pred kamerami in grozijo in blebetajo norosti, za katere bi še pred nekaj leti mislili, da jih ljudje na njihovih položajih ne bodo nikoli tako nespametno in nonšalantno trosili naokoli.
ZDA so že v četrtem tednu vojne z Iranom. Samo prvi teden jih je vojna stala od šest in enajst milijard dolarjev — številka je odvisna od medijskih interpretacij. Posledice niso abstraktne. So zelo konkretne. Administracija predsednika Trumpa pa že išče soglasje za še 200 milijard.
Rušenje ravnotežja
Cene nafte pa rastejo. Hormuška ožina postaja ozko grlo sveta. Z njo pa tudi pretok energije, surovin in — kar pogosto spregledamo — osnov za pridelavo hrane. Pri nas je zavladala bencinska panika, ki jo mediji hote ali nehote še dodatno podpihujejo in dramatizirajo.
V svetu, v katerem je že tako ali tako vse na robu, se ravnotežje ruši z neverjetno lahkoto. A bolj kot sama vojna je zaskrbljujoč način, kako se o njej govori. En dan slišimo, da je vse končano. Da je Iran poražen. Da je nevarnosti na Bližnjem vzhodu konec. Naslednji dan pa spet nova interpretacija. Da Iran ostaja največja grožnja. Sledi nova eskalacija, nove bombe, novi pritiski. Pa tudi prvi odstopi z visokih funkcij v ZDA, saj naj Iran nikoli ne bi bil grožnja zanje in s tem tudi nikoli ni bilo razloga za napad.
Steklena krogla
To ni več politika, ki bi temeljila na strategiji. To je politika ugibanja, impulzov, občutkov. Ali pa kart in steklene krogle. Ne gre več za vprašanje, ali se strinjamo z odločitvami. Gre za vprašanje, ali sploh še obstaja smer? Doslednost? Je to novi prav? Ali lahko to sploh še ustavimo?
Združene države so desetletja veljale za sidro zahodnega sveta. Za državo, ki je vedela, kam gre. Tudi če se z njo nismo strinjali. Danes tega ni več. Namesto predvidljivosti nenehno nihanje. Namesto razmisleka ihtav odziv. Namesto zavezništev krhke osebne relacije — ki se razdrejo tisti hip, ko se druga stran ne strinja z ZDA. Danes napad na Iran brez posvetovanja z NATO paktom, jutri iskanje zavezništva za pomoč. Danes prijateljstva, jutri sovraštvo.
Svet pa medtem postaja vse bolj krhek in nevarno odvisen od odločitev nekaj posameznikov.
Morda je najbolj zaskrbljujoče prav to, da se ne bojimo več napačnih odločitev. Bolj se bojimo nepredvidljivih, nerazumnih in nerazumljivih.
In če nepredvidljivost norma, postaneta stabilnost in predvidljivost iluzija.
Ljubljanski kongres
Prav v tem času pred dvesto petimi leti so bili v Ljubljani zbrani številni evropski vladarji. Srečanje poznamo kot Ljubljanski kongres. Ljubljana je bila takrat od januarja do maja 1821 politično in diplomatsko središče Evrope. To je bilo po Napoleonovih vojnah, v času velike evropske negotovosti. Cilj evropskih voditeljev ni bil popoln mir. Vedeli so, da to ni mogoče. Cilj je bil red. In predvsem — pogovor. Ideja je bila preprosta — najprej govoriti. Šele nato — če že — streljati. Danes se zdi, kot da je vrstni red obrnjen.
In prav to je vprašanje, ki si ga moramo postaviti v tišini volilnega molka.
Ali svet sploh še vodi razum? Ali pa zgolj moč, ki si lahko privošči, da se odloča sproti?
Tu se kaže, česa danes najbolj primanjkuje na svetu. Ne moči. Te je dovolj. Še preveč. Primanjkuje pa nam voditeljev, ki razumejo težo besed, še preden te postanejo dejanja. Voditeljev, ki znajo zdržati pritisk trenutka in se ne odzivajo na prvo žogo. Takih, ki ne merijo uspeha v všečkih in zmagah dneva, temveč v stabilnosti let.
Manjka nam voditeljev, ki vedo, da je največja moč pravzaprav zadržanost. In da je pogovor — neglede na to, kako zahteven je — vedno cenejši in predvsem varnejši od vojne.
Zgodovina nas ni nikoli kaznovala zato, ker bi se preveč pogovarjali.