Vprašanje je, ali bo moja generacija še doživela, da bi nam s tečajev vrženi svet spet nekako uspelo vpeti nazaj v dobro delujoč sistem, kjer se vrata in okna vsega — ali vsaj tistega, kar je ključno za človeško sobivanje na tem planetu — varno odpirajo in zapirajo brez škripanja in dobro tesnijo.

Seveda je jasno, da idealnega stanja na svetu ni, ga nikoli ni bilo in ga tudi nikoli ne bo. A vsaj nek približek splošnega zadovoljstva bi si po nekaj letih raznovrstnih naravnih nesreč ali tragike zaradi človeške neumnosti, zlobe, pohlepa, norosti verjetno vsi želeli.