Svetovnega pokala v alpskem smučanju že dolgo ne spremljam več. Naklonjenost do športa je v glavnem vendarle stvar »naših« in je torej bolj navijaštvo kot užitek ob spremljanju vrhunskega mojstrstva in dramatičnih razpletov v tej ali oni športni disciplini. No, vsaj v primeru mojega odnosa do smučarije.

Seveda je bilo v preteklosti drugače. Recimo v časih neverjetnih uspehov Tine Maze in Ilke Štuhec. Pa da mladostnih spominov na vražje Slovenke in otroških na svetovno Matejo Svet, enega od obeh genialnih ter tragičnih »bratov« Petrović in na naše blontno veselje sploh ne omenjam. Danes je — s častno izjemo Žana Kranjca — pač tako, kot je. In ko se za zmago spopadejo Norvežan, Američan in Avstrijec, Urban Laurenčič pa ostane brez glasu, se vse skupaj zdi malce komično.

Vsak super G

Ne problematiziram vztrajnosti in zvestobe programskih shem RTV Slovenija, ki se trudi prenašati vsak super G. To je zgodba zase. Tudi se ne bom norčeval iz strasti komentatorjev. Niti približno. V spregi alpskega smučanja in slovenskega naroda je toliko zgodovine, kolektivnega spomina, čustev in skoraj mitskih podob, da bi bilo nespodobno, če bi se vsemu skupaj čez noč odpovedali samo zato, ker našim pač ne gre.

Se pa ob količini prizorov z belih strmin vsak vikend vendarle ne morem znebiti občutka nekakšne časovne zanke. Zadeva ima pridih anahronizma. Pa ne samo z vidika slovenstva. Tu gre za smučarijo nasploh. Še posebej v tej smrtno resni tekmovalni različici se zdi vijuganje med količki kot ostanek nekih minulih časov.

Daniel Yule

V nedeljo se je vendarle zgodilo. Najprej sem zasledil novico, da je Švicar Daniel Yule na slalomu v Chamonixu dosegel nekaj, kar se še ni zgodilo: zmagal je, čeprav je bil po prvem teku med trideseterico finalistov zadnji. To ni v zgodovini slalomskih tekem uspelo še nikomur. In ko mi je familija predčasno omagala in se razporedila po posteljah, sem si samotni nedeljski večer popestril z ogledom posnetka očitno famoznega drugega teka.

Že prvi pogled na prizorišče je tudi smučarsko nepoučenemu gledalcu razkril glavni vzrok omenjenega podviga.

Da je Yule vrhunski slalomist, je seveda pomemben faktor. Toda povsem zelena pobočja, med katerimi je umetno zasnežena proga delovala kot tujek, pa mehka podlaga, sonce in publika v kratkih rokavih ... — vse to je bil jasen signal, da so neverjetni razplet zrežirale razmere. In to takšne, za katere se v žargonu ponavadi reče, da so »na meji regularnosti«.

Reklama, projicirana na startno hišico, se je zdela kakor v posmeh vsem revežem, ki so se borili z vedno bolj razrito progo in lovili neulovljivi Švicarjev čas. Na njej je bila namreč fotografija čudovite morske obale in slogan: »Urlaub beginnt mit FTI«.

»Obišči Sonček« …

Kdo ali kaj je FTI, sem sklepal iz konteksta, pa sem kljub temu pobrskal po spletu. Seveda gre za turistično agencijo, neko nemško različico našega Sončka, le da je neprimerno večja in hkrati totalno manj kul, ker v svojih reklamah nimajo muzike od Alo!Stari.

Seveda ni nič nenavadnega, da agencije na začetku februarja oglašujejo poletne dopustniške aranžmaje. Toda podoba morskega raja je v kombinaciji z vedno bolj nesmiselnim trudom slalomskih mojstrov na povsem južni progi delovala kot šala.

Če bi se FTI imenoval Sonček, bi bila ta šala že zlobna. Ker ja, v tem je bil problem. V sončku. Naš planet ni več takšen, kot je bil. In zdaj ne govorimo o spremembah, ki se dogajajo s tempom geoloških dob. Spremembe so tu. Vidne so s prostim očesom, zgodile pa so se v času naših življenj. Svetovni pokal v alpskem smučanju in smučarija nasploh se zdita v tem kontekstu banalen primer, a sta v resnici odlična ilustracija časa, ki ga živimo. Ne kot prispodoba, ampak kot povsem realna razlika, ki jo vidimo vsi.

»Rad bi spizdo nekam stran, pa nea vem kam!«

Poglejmo samo na pobočje na zahodnem koncu našega ljubega mesta ob Dravi. Zlate lisice Mariboru niso ukradli zlobni Gorenjci v navezi s še bolj zlobno Mednarodno smučarsko zvezo. Odnesle so jo podnebne spremembe.

Kaj ste kot mulke in mulci počeli v zimskih mesecih, ko ste prišli iz šole? Pograbili ste dile, skočili na šestko, izstopili na zadnji postaji in odsmučali tistih nekaj popoldanskih ur.

Povejte to današnjim mladinkam in mladincem. Gledali vas bodo, kot da ste padli z lune.

Ampak pustimo luno, problem je v sončku. Kako že pravijo Alo!Stari v komadu, ki ga je istoimenska agencija uporabila za reklamo svojih storitev? »Rad bi spizdo nekam stran, pa nea vem kam!« Ja, marsikdo bi najraje spizdo nekam stran. Ampak problem ni v tem, da nea ve kam. Nimamo kam, to je to, kar imamo.

Mladi po vsem svetu bodo 15. marca spet nosili transparente, na katerih bo pisalo: »Ni planeta B!” Hudič je, da ni drugega planeta prav vsak dan v letu, ne samo na marčeve ide. Ko govorimo o tem edinem planetu, ki ga imamo, smo meje regularnosti že davno prestopili.