Da si je Christian Kastrop, visoki uradnik nemškega ministrstva za finance in pobudnik “zadolževalne zavore” — kar je nemška različica fiskalnega pravila —, zdaj premislil in poziva državo, naj ustanovi velik investicijski sklad, ki bi vlagal v infrastrukturo, energetsko prestrukturiranje in nove tehnologije, je treba razumeti kot pragmatično hipokrizijo.
Tako to komentira Financial Times:

»G. Kastrop poziva k ustanovitvi multimilijardne agencije, podprte s privatnim in javnim denarjem, ki bi na kapitalskih trgih zbirala sredstva za modernizacijo nemškega gospodarstva.«
»Nizke obrestne mere so nesporen argument za ustanovitev investicijskega sklada za zaščito okolja, infrastrukturo in digitalne tehnologije.« 

Čista pragmatika

To je treba razumeti kot pragmatično stališče nemške vlade do notranjega in posredno tudi zunanjega ekonomskega in političnega konteksta. Potem ko se je Nemčija izvila iz finančne krize leta 2009 kot absolutna zmagovalka in kopičila (nedovoljeno) visoke zunanjetrgovinske presežke, vzdrževala relativno zadovoljivo gospodarsko rast in profitirala od nizkih (ničelnih ali celo negativnih) obrestnih mer na svoj dolg, je bila zagovornica »črne ničle«. Bila je torej proti proračunskemu deficitu in je vse članice EU silila v sprejem fiskalnega pravila. Ta je državam omejeval zadolževanje in mnogim preprečil okrevanje ali razvojni pospešek. Da Nemčiji slučajno ne bi bilo treba prevzemati kakšnih tveganj v zvezi z njihovimi dolgovi.
Ko pa je Nemčija zdaj zašla na rob recesije zaradi poslabšanih globalnih ekonomskih razmer, ji politika šparanja ne ustreza več. Zato zdaj hoče spremeniti zakon, ki ji bo omogočal večje, deficitno zadolževanje, da bi lahko s ciljanimi naložbami spodbujala domačo gospodarsko rast.
Proti neživljenjskemu fiskalnemu pravilu so se borile mnoge članice EU na čelu s Francijo in Italijo, pa tudi Slovenija. Nemčija je s pomočjo s svoje bruseljske izpostave ta prizadevanja vztrajno onemogočala, dokler ni kriza potrkala na njena vrata.

Čista hipokrizija

In drugič, seveda gre za hipokrizijo. Nemčija kot dominantna članica EU oblikuje in spreminja pravila v skladu s svojimi interesi. Vedno. Isto se je zgodilo v začetku prejšnjega desetletja, ko je Nemčija zapadla v recesijo in v obdobju 2001–2004 z več kot 3-% proračunskim deficitom štiri leta zapored kršila tedanje fiskalno pravilo EU (3-% deficit) v okviru Pakta o stabilnosti in rasti.
Takrat je Nemčija dosegla, da je Evropska komisija to fiskalno pravilo suspendirala v njeno korist. V pomoč ji je bilo tudi zavezništvo s Francijo, ki je takrat kar tri leta kršila fiskalno pravilo. Nemčija pač določa skupna pravila v skladu s svojimi notranjimi, privatnimi interesi. Tudi ko gre za državno pomoč avtomobilski industriji ali — v zadnjem primeru — letalski industriji (dokapitalizacija družbe Kondor).
Po svoje je zabavno slišati, da Kastrop v isti sapi pove, da je nemška zadolževalna zavora dobro delovala in da je v Nemčiji v zadnjih desetih letih zaradi tega izbruhnil akutni problem poslabšanja javne infrastrukture. Svoje napake seveda ne bo priznal. Prav tako kot ne bo priznal odgovornosti za katastrofo, ki jo je oktroirana uvedba fiskalnega pravila pozvročila v drugih članicah.