Bled, naš ponos, naš turistični biser, razglednica Slovenije. Kraj, kjer sredi ledeniškega jezera sameva romantični otoček s cerkvico in kjer na mogočnem gradu oživijo srednjeveški vitezi. Bled pa je tudi kraj, kjer čas teče po svoje. Zadnje leto tam spremljamo veličasten spektakel — gradnjo obvoznice. No, gradnjo, ki to sploh ni. In spektakel, ki to mogoče šele bo.

O tem pišem na podlagi izkušenj. Vem iz prakse. Tam so moje družinske korenine. Štiri kilometre od Bleda proti Bohinju živi moja mama. Gospa pri svojih 93 letih in pol. Sama na Bohinjski Beli. Se razume, da jo obiskujemo in da smo danes pri njej pogosteje kot pred leti, ko sta z očetom še sama vandrala naokoli.

Nerešljiva enačba

Odkar se je začela gradnja obvoznice, ne moremo natančno opredeliti ure prihoda. Dogovorjeni zajtrk se v turistični sezoni hitro spremeni v zgodnje kosilo. Obisk pri zdravniku — četudi gre za nekaj kilometrov oddaljeno ambulanto — je treba načrtovati kot potovanje. Dostava kosila, ki ga mami dostavljajo iz bližnjega doma za starejše občane, pa je vsakič nerešljiva enačba z neštetimi neznankami. Vse zaradi te obvoznice.

Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Najprej smo nekaj desetletij čakali, da se bo gradnja ceste, ki bi omogočila kolikor toliko civilizirano vožnjo mimo Bleda, sploh začela. Da ne bo več prekletih prometnih zamaškov na Betinovem klancu, ki so se je zadnje leto podaljšali v cijazenje skozi ves Bled zaradi obnove pločnika za pešce in ceste na Mlinem.

To je pot, ki ni daljša od kakih treh, štirih kilometrov. Za to razdaljo danes rabiš 45 minut. Če imaš srečo. In to z avtom, ki pod pokrovom motorja skriva kakih 130 konjev. Z enim samim konjem pa bi to pot premagal v dobrih desetih minutah.

Govorim o pravem konju. Takem s kopiti in grivo.

Slepa ulica

Včasih so to pot res premagovali s konji. Toda zdaj smo v 21. stoletju. Zdaj si lahko privoščimo moderno infrastrukturo, je že pred leti (končno) rekla država, in pritrdila potrebam lokalne skupnosti. Bled naj dobi svojo dolgo pričakovano obvoznico. Ta naj bi blejskim labodom omogočila mirnejše plavanje, turistom pa kar se da prijetno počitniško izkušnjo.

Ko pridemo na kraj dogajanja, pa ugotovimo, da je obvoznica kljub delom, ki trajajo že skoraj dve leti, ter oviram in zaporam v resnici na začetku. Cesta je še vedno bolj mit kot pa realnost.

Že sicer je vse teklo počasi. Nekako črnogorsko, če se lahko pošalim na račun naših nekdanjih bratov. Veljalo pa je še neko drugo jugonačelo: “lako ćemo”. Ko smo namreč že mislili, da je vse pod kontrolo, se je izkazalo, da štirje lastniki (treh parcel) — ki so glavni junaki tega spektakla — svoje zemlje ne dajo. Postopek razlastitve traja že pet let. Država kaže s prstom na občino, občina pa na državo.

In tako so nas pogajanja namesto proti Bohinju pripeljala v slepo ulico. Ali bolje rečeno, na neobstoječo obvoznico. Morda bi bilo bolje, če bi namesto ceste raje izkopali raje še eno jezero. Med čakanjem, da se premaknejo za nekaj metrov, bi to turiste zagotovo veselilo.

Trajnostna mobilnost

A ne skrbite, rešitev je morda na obzorju. Predlagam, da namesto drage cestne infrastrukture na hipodromu v Lescah postavijo novo konjušnico in jo dobro opremijo s konjskimi silami. Predstavljajte si to trajnostno mobilnost! Turisti bi tam presedlali iz avtov na konje in brez hrupa in izpušnih plinov odjezdili proti Bledu. Pri tem bi uživali v razgledih, kot so jih bili deležni naši predniki. V starih časih, ko je bil Bled prav tako lep, vendar ne kaotičen.

Morda pa sploh ne potrebujemo obvoznice. Bled je navsezadnje svetovna turistična destinacija, mar ne? Kaj nam bo cesta, če pa lahko preživimo dan v koloni in občudujemo naravo in blejske vedute skozi okno avta, medtem ko srkamo hladno pijačo iz termovke in sanjamo o boljših časih?

Ali pa če bi uvedli avtobusne ture po prometnih zamaških? Morda pa bi bili turisti pripravljeni plačati za takšno avanturo!

Zakaj sploh?

Dokler se bosta država in občina pričkali, kdo bo odprl denarnico in si pripisal zasluge za nadaljevanje del, bo Bled ujet v prometni pasti, znani kot “gradnja obvoznice”. Pa kaj potem? Turisti bodo še naprej prihajali, da bi videli našo največjo atrakcijo — prometni kolaps v živo. To je v resnici izjemna izkušnja, ki je ne doživiš kjerkoli. 

In do takrat, ko bo nesrečna obvoznica nekega dne morda le dokončana, bomo (tudi morda) že vsi pozabili, zakaj smo jo sploh začeli graditi. 

Do takrat pa — kdo je za ježo do Bleda?