Se spominjate starih tiskalnikov in tistega tako imenovanega neskončnega papirja? Perforiranega, z luknjicami na robovih? Ko sem prebral naslov, se mi je zazdelo, da potrebujem točno tak papir. Kot da célo moje življenje — še posebej otroštvo in mladost — ne bi bilo nič drugega kot neskončna serija situacij, v katerih imam občutek, da vsi buljijo vame. V katerih se počutim kot — po domače rečeno — budala. Najbolje, da jih pač zapišem eno za drugo in jih v obliki te staromodne in že malo pozabljene papirnate gmote zakotalim pred publiko, pa naj se prisotni preklajo o tem, katera je najbolj budalasta. Performans, kot se šika.

Harry Maguire

Ampak katero bodo izbrali? Morda tisto, ko na smučišču padem s sidra? Podlaga je popolnoma zaledenela, ne zmorem poti do proge. Drsi mi, začnem se kotaliti navzdol, vse skupaj se dogaja kot v računalniški igrici. Drsim, ne morem se ustavit, "sidraši" se mi umikajo, nekaterim to uspe, druge sklatim. (Ko bi za vsak zadetek vsaj prejel bonus pike.) In ko se moja "pot" na dnu konča, ne vem, kaj bolj boli: kosti v telesu ali sramota v glavi.

Ali mogoče osnovnošolska nogometna tekma. Načeloma sem v nogometu dober, a tokrat igram kot Harry Maguire. Dve žogi zapored sta mi med nogama ušli v avt. Na svoji levi strani sem že malo osamljen, nihče mi več ne poda, ampak končno — še ena priložnost! Žoga je naravnost idealna, vse skupaj se dogaja kot v počasnem posnetku, vidim soigralca, ki se je perfektno odkril pred golom, čaka na podajo … Zdaj pa bo! In spet brcnem v prazno.

Za ljudi, ki ne igrajo nogometa, morda nič usodnega. Ampak občutek budalosti in nesposobnosti je neznosen.

"Pazi, drek!"

Kaj pa tista s plaže? Nekje med Novigradom in Porečem, druga polovica 80. let, star sem dvanajst let. Sredi dneva — na plaži smo, kot se spodobi, od jutra do večera — začutim črvičenje v želodcu. Ampak stranišča ni, na voljo je samo grmovje, kjer nočem izpostavljati svoje pubertetniške riti. Zato mencam in se prekladam, dokler ne sprejmem pogumne odločitve, stopim v vodo in odplavam malo ven iz zaliva. Opravim svoje in se pomirjen vrnem na obalo, Moj produkt je na poti v svetovne oceane. A čez deset minut se razleže krik: "Pazi, drek!" — in jaz sem prepričan, da vsi vedo, da je moj.

Toliko zgodb, ki se končajo z zardevanjem, z jecljanjem, z željo, da se pogreznem v tla. In ko jih tako preigravam in obnavljam, se spomnim ene, ki je drugačna. Ne dogaja se v otroštvu oz. mladosti. In čeprav tudi v njej igram vlogo dežurnega bedaka, je njen zaključek neprimerno lepši.

27. september

Rojstni dan imam 27. septembra. To dejstvo se — glej, glej — ne spreminja. Tudi pred šestnajstimi leti, ko sem jih dopolnil trideset, se je ta moj vsakoletni starostni obrat števca zgodil na isti datum. Če se prav spomnim, je bil torek, tako kot letos. [27. 9. 2006 je bila sreda, op. Fp.] Saj ni pomembno, nič kaj poseben dan — in tako sem ga tudi zastavil.

Približno ob šestih popoldne sem sedel v svoj najljubši lokal, si naročil pivo, vzel v roke telefon in vse tiste, ki so mi poslali sporočila z najlepšimi željami, povabil, da se mi pridružijo. No, pa tudi tistih, ki so pozabili, nisem ignoriral. Odziv je bil dober, druženje prijetno, konkreten kontingent nas je potem še podaljšal do Orto bara in zaključil relativno pozno ali zgodaj — odvisno, kako dojemamo čas. In kar mene zadeva, je bilo to to. Vstopil sem v novo desetletje. Ni bilo potrebe po dodatni galami. Gremo dalje.

"V torek se vidimo"

V soboto sem spet zunaj in po naključju naletim na družbo kolegov. Prisedem. Debata teče, nakar se eden od njih obrne k meni in reče: "Saj v torek se pa vidimo?" — "V torek? Kaj pa je v torek?" — "Koncert v Orto baru." — "Kakšen koncert?" — "Sfiltrom in Katalena." — "Nič ne vem, da bi imel v torek kak koncert."

Človek se zmede in vsi drugi v družbi se začnejo čudno obnašati. Nekdo malo na silo spremeni temo. A dovolj spretno, da na vse skupaj hitro pozabim.

V ponedeljek me kliče Metod Pevec, s katerim smo ravno takrat snemali video. Da je jutri — torej v torek — v Ljubljani nek nemški filmski producent, njegov kolega, ki bi me rad spoznal. Zaradi moje oziroma naše muzike. Okej, nemški producent zveni obetavno, seveda sem za. Kje pa bi se dobili? V Orto baru. To je menda edini lokal, ki ga dotično producentsko bitje pozna.

Spet ta Orto bar. Če bi znal seštevati ena in ena, bi na tej točki že kaj posumil. Ampak jaz sem še kar naprej dežurna budala. Dobro, zmenjeno, se dobimo jutri.

Če bi moj um deloval

In pride ta torek. Metod me pričaka pred Orto barom, lik je baje zgoraj. Sledim Metodu po stopnicah in skozi okence v vratih vidim, da je prostor zatemnjen. Logično, klub je odprt samo čez vikend. Ampak še preden izrazim svoje pomisleke, se vrata odprejo.

Sledi filmska scena. Luči, baloni, muzika, objemi, presenečenje v polnokrvnem pomenu besede. Vsi so tam. In najlepše možno darilo: nekaj let pred tem sem v nekem intervjuju izjavil, da bi enkrat rad doživel koncert svojega benda. Točno to tudi dobim. Kolegi me nadomeščajo na kitari in jaz lahko uživam pod odrom. Večer je brez dvoma eden najlepših v mojem življenju in hitro se ga prime oznaka "žur desetletja".

Če bi znal seštevati ena in ena, če bi bil za odtenek manj butast, te zgodbe ne bi bilo. Vsaj ne take. Če bi moj um vsaj približno deloval, bi vse skupaj že davno spregledal in pokvaril presenečenje, ki mi je bilo namenjeno. Očitno je neumnost res najbolj preprost in zanesljiv recept za srečo.