Se spominjate starih tiskalnikov in tistega tako imenovanega neskončnega papirja? Perforiranega, z luknjicami na robovih? Ko sem prebral naslov, se mi je zazdelo, da potrebujem točno tak papir. Kot da célo moje življenje — še posebej otroštvo in mladost — ne bi bilo nič drugega kot neskončna serija situacij, v katerih imam občutek, da vsi buljijo vame. V katerih se počutim kot — po domače rečeno — budala. Najbolje, da jih pač zapišem eno za drugo in jih v obliki te staromodne in že malo pozabljene papirnate gmote zakotalim pred publiko, pa naj se prisotni preklajo o tem, katera je najbolj budalasta. Performans, kot se šika.