V slovenski politiki obstaja poseben letni čas. To ni ne pomlad ne jesen ne zima ne poletje. Ta letni čas je povolilni čas. Čas, ko zmagovalci še niso zmagovalci, ko poraženci še niso poraženci. Čas, ko odhajajoči še vedno sedijo na svojih foteljih, prihajajoči pa že merijo zavese v kabinetih in štejejo kavče, ki bi jim lahko pripadali. Čas, v katerem se oblast še ne zamenja, je pa že čutiti, da veter piha v drugo smer. 

Takrat se pokažejo najzanimivejše lastnosti političnih polov. Desnica pri nas praviloma razglasi, da je ljudstvo končno spregledalo —, levica pa ugotovi, da ljudstvo ni dovolj dobro razumelo, za kaj gre. 

In zdaj smo tam. Ciklično, že četrtič. Po levem političnem bloku, tokrat z Robertom Golobom, je tu ponovno Janez Janša. Prvi je v politiko vstopil kot solarni panel na obetajoči strehi prihodnosti, a se je pozneje izkazalo, da sončna energija deluje samo takrat, ko je vreme lepo. Janša, zdaj že novi mandatar, pa je v politiki tako dolgo, da se zdi, kot da ga niso izvolili volivci, ampak zgodovinski oddelek nacionalnega arhiva.

Kar desnica pač dela

Desnica po dobljenih volitvah dela to, kar desnica pač dela — šteje, kombinira, preračunava, kliče, čaka, pritiska, se smehlja in poskuša ustvariti vtis, da je zgodovina vendarle prispela na pravi naslov. 

Pri levici je drugače. Tista razumna, sredinska levica, je volitve razumela kot politično sporočilo. Ta levica ve, da volivci niso dolžni potrjevati pričakovanj politikov. Še posebej, če jih ti niso uresničili.

Zanimiva je tista druga levica. Levica zadnje minute. Levica zapisnika. Levica pritožbe. Levica, ki se po zaprtju volišč nenadoma spomni, da bi bilo morda dobro preveriti, ali je bila tekma sploh pravilno odigrana.

To je precej nenavadna politična drža. Nekako tako, kot če bi nogometna ekipa igrala brez obrambe, brez zvezne linije, brez kondicije in brez dogovora, kdo je sploh v golu, potem pa bi v sodnikovem podaljšku, recimo v 93. minuti ugotovila, da trava ni bila pokošena pod pravim kotom.

To je prepozno. Ne tri minute prepozno, temveč kakšna tri leta.

Čistilna akcija

Nova politika je bila pri nas vedno zanimiv pojav. Pojavi se kot čistilna akcija. Obljublja svež zrak, nove obraze, novo kulturo, drugačen ton, drugačno državo. In pride na oblast. Nato pa pridejo kadri, interesi in zamude. Sledijo razlage, zakaj se nekaj ni dalo. Potem beremo ankete, na koncu pa so na vrsti spet volitve. Takrat nova politika ugotovi, da je stara politika znala vsaj nekaj — preživeti.

Golobova največja težava ni bila samo v tem, da je imel proti sebi Janšo. Njega ima za nasprotnika pravzaprav vsak levi kandidat na levi. Večja Golobova težava je bila, da so proti njem delala pričakovanja, ki jih je sam napihnil do velikosti državnega balona. Obljuba normalnosti je bila po prejšnjih političnih in kovidnih letih razumljiva in privlačna. Toda državljani nismo hoteli revolucije. Hoteli smo mir, spodobnost, učinkovitost, uspešnost, manj hrupa, manj ideološkega ropotanja in več državne zrelosti. Namesto tega pa smo dobili veliko besed, ogromno samozavesti, še več vzvišenosti, ega, arogance, internih nesoglasij in premalo občutka, da tam na vrhu kdo drži krmilo.

Dragocena valuta

Del levega prostora zdaj deluje, kot da izguba večine sploh ni bila opcija. Nenadoma so vsi postali strokovnjaki za zapisnike. Vsi razumejo procedure. Vsi poznajo roke. Vsi imajo občutek, da se je nekdo nekje nekako zmotil. Ne nujno tako, da bi bilo to mogoče jasno pokazati, ampak dovolj, da lahko ohranijo upanje z vlaganjem ustavnih pritožb. Upanje je v politiki dragocena valuta. Še posebej za volivce, ki se ne morejo sprijazniti s tem, da je njihov politični tabor morda izgubil zato, ker ni dobro vladal.

Volitev ne izgubiš nujno na volilni dan. Izgubiš jih veliko prej. Takrat, ko ne poslušaš. Ko vsako kritiko razumeš kot napad. Ko vsak pomislek razglasiš za nerazumevanje. Ko si bolj zaljubljen v lastno moralno superiornost kot pa v rezultate svojega dela. Ko začneš verjeti, da te zgodovina potrebuje bolj, kot sam potrebuješ volivce.

Desnica ni rešitev

Seveda pa to ne pomeni, da je desnica rešitev. V Sloveniji je nevarno zamenjati utrujenost od Goloba za navdušenje nad Janšo. To sta dve različni stvari, četudi ju v njunih političnih skrajnostih marsikaj povezuje. Janša ni nov začetek. Janša je trajni povratni naslov slovenske politike. Je politični bumerang, ki se vedno vrne. Njegova največja prednost ni politična svežina, njegova prednost so napake drugih. Janša pride na oblast zaradi podcenjevanja, razdrobljenosti, panike in zaradi prepričanja, da je dovolj reči: “samo da ni Janša”.

V povolilnem času je politična aritmetika postala neprijetna. Zato namesto resne analize na levi prihaja do podaljševanja čustvenega stanja. Namesto vprašanja, zakaj jih volivci niso dovolj podprli, razmišljajo, ali je mogoče še kaj vložiti, podpisati, izpodbijati, preveriti, razveljaviti, preložiti, zadržati. 

Glas volivcev je sporočilo. Lahko je neprijetno, lahko je zmedeno, lahko je protislovno, lahko je celo krivično — vendar je v vsakem primeru sporočilo. In zrele stranke ga berejo. Samo nezrele ga izpodbijajo.

Moralni bunker

Za levico bi bilo veliko bolj koristno, če bi namesto upanja v čudežni popravek rezultata začela pisati politični popravek same sebe. (Tudi tokrat se moram razkriti: sama sem usmerjena bolj levosredinsko kot kaj drugega.) Najhuje, kar se levici zdaj lahko zgodi, je to, da ne razume sporočila. Da se zapre v moralni bunker, razglasi volivce za zavedene, postopke za sumljive, nasprotnike za nevarne, sebe pa za superiorne in za zadnjo obrambno linijo civilizacije. To je udobna, toda politično jalova drža. V bunkerju lahko preživiš, ne moreš pa zmagati.

Slovenija ne potrebuje še ene velike drame o ukradenem jutrišnjem dnevu. Potrebuje odgovornost in razum zmagovalcev, da ne bodo razumeli rezultata kot dovoljenja za maščevanje. Od poražencev pa, da ga ne bodo razumeli kot administrativno nesrečo. 

Vsi skupaj pa bi morali končno sprejeti, da demokracija ni samo takrat, ko zmaga naš tabor. Ker če je demokracija dobra in prava samo takrat, kadar potrjuje naša pričakovanja, potem nismo demokrati.