Daleč, daleč so že časi — ne več ne manj kot dvanajst let je tega —, ko se je za največjega in verjetno tudi najbolj pravega levičarja samodeklariral Zoran Janković. To je bilo po eni strani smešno, ker že na prvi pogled ne bi moglo biti bolj skregano z realnostjo, po drugi pa niti malo. Ker hopla, kaj pa če je (bil) on res levičar?!

Ali drugače: morda pa je za biti levičar ali veljati za levičarja danes dovolj, da rečeš, da si? Ali da te nelevičarji ali desničarji — kar seveda ni isto — imajo za levičarja?

Ampak danes ne bo tekla beseda o stoletnem ljubljanskem županu, ampak o tem, kaj pravzaprav pomeni biti lév. In desen. In ali to dvoje dandanes sploh še obstaja. Ali pa je ta nekoč pametna in smiselna, danes pa samo še ponarodela razdelitev v bistvu samo bridka sabljica, s katero Krjavelj poskuša že tako ali tako razdeljen narod dokončno presekati na dvoje?

Ko je bil svet še preprost

Bolj pametni ljudje od mene pravijo, da se je ta politološka in državljanska dihotomija ali definicija izpela. Da ne velja več in da je ta v bistvu brezpredmetna bergla relevantna samo še za neobvezno konverzacijo ali v najboljšem primeru publicistiko. In da ni tako samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu.

Je pa primer Slovenije zgovoren in poučen. Ne samo zato, ker ga lahko gledamo od blizu.

Pri nas obstaja samo ena stranka, ki kaže svojo levo orientacijo ne samo že z imenom, temveč je tudi politično najbliže temu, kar si kot levico predstavljamo. Ali smo si vsaj predstavljali v dobrih, starih časih, ko je bil svet še preprost in nam je bilo vse jasno.

Priseganje na pragmatizem

Ministrica za kulturo Asta Vrečko, nova strankina koordinatorka, pravi, da se Levica definira kot “protikapitalistična stranka, ki si prizadeva za ekološki in demokratični socializem”. To je vsekakor levo. Res pa je tudi, da Levica kot najmanjši, a ne najnepomembnejši člen aktualne vladne koalicije sodeluje s strankama, ki nista levi.

Za ugotavljanje, kdo ali kaj so dandanes levičarji, so paradoksalno primernejši od Levice prav Gibanje Svoboda in Socialni demokrati. Eni in drugi so posplošen, tipičen, abstrakten in brezbarven, brezidentiteten politični mainstream. Vlada prisega na pragmatizem in v tem duhu deluje, ne da bi se preveč ukvarjala z zanje prezapletenimi (in kdaj tudi neprijetnimi) vprašanji metapolitike. Nekateri temu radi rečejo politična sredina, ker jih je pač težko, če že ne nemogoče ustrezneje klasificirati. Pa še kot sprejemljiv PR lahko izpade.

A dejstvo je, da ni levice brez desnice in desnice brez levice. Pa če sta ena in druga še tako ohlapno definirani.

Polpretekla zgodovina

Če pustimo eksplicitno in dejansko levičarsko Levico za trenutek ob strani, lahko postavimo trditev, da je aktualna vlada leva predvsem zato, ker je nasledila desno vlado. Od nje se razlikuje po tem, da drugače gleda na nekatere vrednote, ki z operativnim vodenjem države sicer nimajo skoraj nobene zveze.

Vlada je zadržana ali vsaj indiferentna do vrednot, na katere prisega opozicija — torej do osamosvojitve, naroda, domovine, domoljubja, družine, kolektiva, konservativnosti in podjetnosti, meritokracije, standardiziranega načina življenja. Namesto na vse to vlada prisega na abstrakcije svobode, bratstva in enakosti, navzven na družbeni napredek, solidarnost in vzajemnost kot družbeni tkivi in vezivi, navznoter pa na človekov individualizem.

Najraje pa se med seboj kregajo v zvezi s polpreteklo zgodovino. Morda je Janković še danes največji levičar zato, ker je jasno in glasno povedal, da pod njegovo komando v Ljubljani ne bo nikoli spomenika domobrancem. Niti pomnika. Malo manjši levičarji so vsaj zadnje čase Socialni demokrati, ki se zdaj gentrificirajo in so v duhu sredinskosti opustili prižiganje svečk in polaganje vencev h Kidričevim oversize nogam. Levica pa po drugi strani uvaja obhajilo na Čebinah ob obletnici ustanovitve KPS. Kar je — če nič drugega — bolj retro in izvirno.

Ni alternative

Ali torej res imamo levo vlado? Ali pa je leva samo zato, ker pač ni desna? In ker drugi — z njo vred — pravijo, da je?

Težava je dandanes tudi v tem, da ni alternative. Alternative ne samo da ni kot druge ali tretje možnosti (“tretje poti”), temveč je ni tudi kot nestandardizirane, inovativne, tangresivne, disruptivne drugačnosti. Od desnice ali če hočete od konservativce tega niti ne pričakujemo, toda to je danes nezaželeno tudi na soi-disant levici, ki zagovarja isti tip demokracije kot vsi drugi — in isto družbeno, svetovno ureditev. Za nameček pa si še pridno prizadeva delovati v skladu s hišnim redom, ki je že sam po sebi konservativen in rigiden.