Bilo bi edino pošteno in pametno, da Dominika Švarc Pipan ostane ministrica za pravosodje. Njen odstop oz. razrešitev bi bila krivična in pretirana kazen za takšno neumnost, kot jo je — saj nič ne rečem — zagrešila.

Podrejenim in/ali nepooblaščenim, verjetno pa tudi zlonamernim osebam se je DŠP pustila vreči na finto. Z nakupom neprimerne in predrage podrtije v Štepanjcu se ni dovolj informirano in pozorno ukvarjala in pogodbo meni nič, tebi nič podpisala.

Toda hajka, ki jo ministrica te dni doživlja, je tipično slovensko trkanje po prsih. Prazno in patetično. Pozivanje k odstopu ne bo spremenilo ničesar. Niti dejanska razrešitev ne bo spremenila ničesar. Ker ni Dominika Švarc Pipan tista, ki rabi lekcijo. Socialni demokrati so tisti, ki rabijo lekcijo. Politiki nasploh rabijo lekcijo.

»Globoko razočarana«

Tanja Fajon pravi, da je »globoko razočarana« nad ravnanjem svoje strankarske in ministrske kolegice. Ker da »kaže s prstom na druge« in »ne prevzema svoje odgovornosti«. Še več! Pravi celo, da DŠP »manipulira« in »laže«.

Fajonova je ponavadi diplomatsko manirlih, celo prazna, prijazna in nekonsekventna. Odkod zdaj taka agresivnost? V sinočnjih Odmevih je bila neprepoznavna. Najhušje je bilo to njeno farizejstvo, da ona — kot ministrica — ne bo ugotavljala, kdo je kriv in nedolžen, zato tudi ne bo nikogar obtoževala, ker češ, za to so tu »organi«.

Ampak to famozno objektivno odgovornost pa Dominika Švarc Pipan mora prevzeti. Ki jo sicer je. Ampak po mnenju Tanje Fajon to tudi pomeni, da mora DŠP oditi s položaja ministrice. In če ne bo hotela zlepa, bo letela tudi iz stranke.

Kaj je sploh to, objektivna odgovornost?

Objektivna odgovornost je eden od teh lepo zvenečih, tako rekoč magično moralnih, vendar izpraznjenih ali vsaj zavajajočih političnih pojmov slovenskega postsocializma.

To pomeni, da je recimo ministrica za pravosodje objektivno odgovorna za napako ali zlonamernost ali protipravnost, ki so jo zagrešili njeni uslužbenci ali sodelavci — če jo je seveda potrdila z lastnoročnim podpisom (ali drugo obliko odobritve).

To razumem. Objektivno odgovoren je tisti, ki ni subjektivno odgovoren. Tisti, ki mora vzeti nase odgovornost nekoga drugega, za čigar delo, rezultate in ravnanje je odgovoren on sam.

Toda pojem objektivne odgovornosti se v slovenski politiki zlorablja kot brezpriziven argument, kadar zmanjka drugih, intelektualno in dokazno prepričljivejših argumentov. Potegneš iz klobuka objektivno odgovornost — pa je! S človekom, ki ne prevzame objektivne odgovornosti, se itak nimaš kaj pogovarjati, ker je moralna propalica. Še več! Tudi s človekom, ki jo je prevzel, se nimaš več kaj pogovarjati. Objektivno odgovoren človek mora sam oditi. Se sam izobčiti.

Jaz pa sprašujem: če je ministrica prevzela objektivno odgovornost — torej priznala svojo napako in vzela nase delež krivde — in predvsem, če je pripravljena napako popraviti —, zakaj bi potem morala še odstopiti?

Je to vprašanje zaupanja? Seveda. Ampak če Fajonova ne zaupa več DŠP, potem to za državljane ni noben argument.

Instrument političnega boja

Sklicevanje na objektivno odgovornost je instrument političnega boja in ga kot takega ne jemljem resno. In to ne samo instrument opozicijskega boja proti koaliciji, temveč tudi instrument za merjenje moči znotraj koalicije same.

Očitki Dominike Švarc Pipan generalnemu sekretarju SD Klemnu Žibertu — povezanemu z nakupom nesrečne nepremičnine — so Tanjo Fajon pripravile do tega, da se čuti dolžno zagovarjati sodelavca in stranko. Ki da jo DŠP diskreditira. Zato zdaj SD pričakujejo, da bo Robert Golob predlagal DZ njeno razrešitev in s tem dokazal, da spoštuje odločitve velevažne koalicijske partnerice. Premier sam pa si kupuje čas, ker zaenkrat še ne ve, kaj bi naredil.

Bilo bi precej smešno, če bi premier predlagal razrešitev. To bi v bistvu pomenilo, da bi DŠP po interpelaciji s strani SDS fasala še interpelacijo od lastne vlade. (In stranke, če je ne bodo prej izključili.)

Moja projekcija je, da bo Golob s figo v žepu predlagal ministričino razrešitev, da pomiri duhove v SD, potihoma računajoč na to, da ne bo izglasovana. To bi bila tvegana igra. Interpelacijo SDS bi DŠP zlahka preživela, malo manj zlahka pa — ironično — tisto drugo.

Kakorkoli, Dominiki Švarc Pipan bi privoščil, da ostane ministrica. To bi bilo bolje za vse žalujoče ostale. Predvsem za vlado. In morda celo za Socialne demokrate.