Božji otroci

Najbrž se s tem sploh ne ukvarja, ga pobaram, ampak kaj pravi na to, da nekatere orto desničarje moti, da ima svoj tradicionalni koncert v Stožicah ravno na božič, ko bi vsak pošten, bogaboječ Slovenec moral biti doma z družino, ne pa se vdajati popularnemu multi-kulti razvratu.

To se mu sploh ne zdi problem. Saj špilajo v božičnem duhu. Tudi koncert sam je naslovljen kot božični koncert. In potem še na odru ne pozabi povedat, da smo vsi božji otroci. Skratka, vse kul. Na njegove koncerte da itak prihaja zelo pisana družba. Ne dela si utvar, da so njegovi poslušalci samo levičarji. Ljubljana je velika toliko, kot je, Slovenija je velika toliko, kot je … — procentualno torej ni šans, da ne bi na njegove koncerte prihajali tudi desničarji, konservativci, nacionalisti, homofobi … Na koncertih se vsi zabavajo. Očitno je vse v redu.

Prešernov dan

Kar pa zadeva uglasbitev tistega kao škandaloznega, vulgarnega, seveda apokrifnega Prešerna — "Zakaj se nunam trebuhi redé? Zato, ker se farjem porivat pusté." —, ki sta ga s Schatzijem in Vaskom Atanasovskim izvajala na Prešernovi proslavi februarja 2020, pa pravi, da je bil malo razočaran nad reakcijami.

Režiser kulturnega dela prireditve Vito Taufer ga je povabil, naj uglasbi katerokoli Prešernovo pesem po lastnem izboru, a nad idejo ni bil navdušen. Ker poezija je že dokončano delo. Poezija že ima svoj ritem, ki pa je narejen za govor, ne za muziko, ne za petje. Uglasbiti poezijo je tako, kot če bi na umetniško sliko nekaj napopal. Saj se da vse uglasbiti, ampak iz tega lahko hitro rata muzak.

Razmišljal je sicer, da bi uglasbil Povodnega moža, ker ga je v tej pesmi vedno fascinirala Prešernova "bela Turčíja". Zakaj je bil povodni mož ravno od tam, "kjer Donava bistri pridruži se Savi"? A sploh vem, zakaj Prešeren omenja "belo Turčíjo"?

Seveda, zaradi Beograda, ne? Ma kaki! Magnifico ima teorijo — ki sicer ni iz trte izvita, kot pozneje poguglam —, da je z oznako "bela" Turčija Prešeren mislil najzahodnejši del Turčije. (Srbija je bila sicer avtonomna kneževina v okviru Otomanskega cesarstva.) To je starinsko slovansko poimenovanje za najzahodnejši del nekega območja. Zato recimo tudi Bela Krajina. Bela Krajina ni bela zaradi brez. Ali pa Belorusija. No, to samo mimogrede.

Potem je pa pomislil, da bi uglasbil eno od teh Prešernovih domnevnih, nepodpisanih, vulgarnih pesmi — in našel to o redečih se trebuhih. Z gostilniško rimo A-B-A-B se mu je počasna poskočnica zdela prav primerna za kak valček ali nekaj v dvočetrtinskem taktu.

Pa se ti ne zdi malo too much, ga je vprašal Taufer. Jah, no, saj je bil tudi Prešeren too much. Nekako se mu je zdelo, da bi ta priredba pasala v njegov opus. (Magnificov, namreč, ne Prešernov.) Prešeren je bil gospod, ampak bil je tudi uličar. Hodil je v gostilne in se je družil z rajo in včasih tudi take pesmi pisal. S Schatzijem sta se morala zelo potruditi, da bi ujela pravo maniro, in jima je to po njegovem tudi uspelo.

Ampak na koncu tega ni nihče opazil. Vsi so slišali samo vulgarnost in pametovali, češ, saj imamo radi Magnifica, ampak … — to se pa res ne spodobi. Kao. Pa pizda, saj ni Magnifico te pesmice napisal! A imate radi Prešerna ali ga nimate? Kje bi pa naj to izvajal, če ne na državni, kulturni proslavi?

Okej, mogoče se je res uštel. Ampak v dvorani je dobil aplavz. Vsaj to. To mu je bilo všeč. Najbolj pa mu gre na živce, da je izpadlo, kot da se on dela norca iz Prešerna. Pa saj se ne moreš norca delat iz Prešerna!

Glasbena prehrana

Na kakšni glasbeni prehrani je rasel mladi Magnifico? Beatli so še najbolj predvidljiv, četudi ne najbolj pričakovan odgovor. Carl Perkins pa že malo manj. Čakaj, kdo je že Carl Perkins? Aja, Blue Suede Shoes, rockabilly pa to … To je šlo popolnoma mimo mene — tako kot je šel mimo njega stari rock in hard rock iz 70. let in podobna zapoznela hipijada, ki smo jo takrat še poslušali. (Najbrž se pozna, da je usodna tri leta mlajši od mene.)

Sicer pa pravi, da je bila hiša polna starih jugo šlagerjev à la Zdravko Čolić, Mišo Kovač, Džo Maračić Maki, Pro Arte … Contemporary mu je postal zanimiv šele v 80. letih z bendi kot Idoli — moten fan, znal vse na pamet —, Šarlo Akrobata, Električni orgazam. A Ekatarina Velika pa ne? Ja, štekal je, da so posebni in hudi, ampak ni mu bilo všeč, da so darkerji. Njemu se je svet zdel lepši. In ja, seveda, tudi Buldožerji. Tudi Videosex. In kot da bi vedel, na koncu doda še Franka Zappo & The Motherse. Njega je pa cenil.

Dobro, ampak kje je srbski melos u toj priči? Kako lahko en Šiškar skomponira starogradski komad kot Pukni zoro — za Bjelogrlićev film Montevideo, bog te video — in ga skine v nulo do te mere, da je tako rekoč cela Srbija s pol Balkana vred prepričana, da gre za sto in več let staro, ponarodelo pesem?

Tako je pač izpadlo, pravi. To ni bilo planirano. To je napisal po naročilu Dragana Bjelogrlića. Kaj pa je en Pešut vedel, da bo Montevideo najpopularnejši režiserjev film? Niti mu ni bilo jasno, ali je sploh sposoben delati uporabno glasbo kot za film, kjer je treba upoštevati vse živo.

Ampak ga je človek prepričal. Eto, angažiral ga je Srb. Če bi ga angažiral slovenski režiser, bi pa naredil slovensko skladbo. Magari narodnjaško. Pa ga razen Kozoleta ni. V Montevideu je sicer veliko tega srbskega patosa. Ampak Magnifico to vse obvlada.

Narodnjaki in etno

Tudi slovenski narodnozabavni glasbi je naklonjen. To sicer ni bila njegova muzika, ker je doma pač niso poslušali. Je pa v srednji šoli igral pri Akademski folklorni skupini France Marolt in se tam seznanil s slovenskim etnom. Špilal je kitare, tamburice, kontrabas. Pri osemnajstih letih je totalno not padel v ljudsko glasbo — pa ne samo slovensko, saj so pri Maroltu v duhu bratstva i jedinstva gojili tudi folklorno izročilo drugih narodov in narodnosti.

Potem pa je po vojski nekaj časa igral kitaro in bas pri nekem bendu in z njimi preigraval vse živo od narodnjakov do pop hitov na veselicah in porokah. Tam se je marsikaj naučil. Najprej je mislil, da narodnozabavna glasba harmonično ni ne vem kaj zahtevnega, ampak ko so igrali Avsenike, je zaštekal, da je to ta značilni alpski sving, samo malo bolj počasen. (Na tonskem posnetku pogovora je ohranjeno njegovo zvočno nazorno ritmiziranje razlike med navadnim in alpskim dvo- in tričetrtinskim taktom, ki pa ga seveda ne znam ali ne morem transkribirati.)

Kakorkoli, to je bil njegov Hamburg. Še vedno zna toliko narodnozabavnega repertoarja, da lahko gre s katerimkoli bendom špilat na veselico. Ljudske pesmi in narodnjaki so njegova simpatija in glasbeno izhodišče. Če bi bil temnopolt in bi žival tam nekje na jugu ZDA, bi verjetno igral blues. Ker živi tukaj, v tem miljeju, pa mu je blizu ta slovenski, srbski in hrvaški melos. Tukaj pač imamo to.

Nadaljevanje in konec v petek.