To sredo so poslanci Levice in Vesne v Državni zbor vložili predlog sprememb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokupu žrtev. Njihova navidez subverzivna ideja je, da bi iz ZPVGPŽ(-B) črtali člen, ki 17. maj razglaša za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. 

“Koga vendar briga?”

Poteza najradikalnejšega dela opozicije ni bila nepričakovana. Lahko pa seveda z gotovostjo pričakujemo, da ne bo obrodila nobenih sadov. Tudi če se Levim in Vesnim pridružijo tudi njihovi bratje in sestre v orožju Svoboda in Socialni demokrati — kar pri slednjih sicer ni nujno. Predlagana ukinitev nacionalnega dneva spomina na žrtve komunizma je tipično nekoristna, zgolj demonstrativna, v bistvu PR gesta nemočne opozicije. S tem ne bo dosegla prav nič več, kot če bi zdaj vložila interpelacijo proti enemu ali drugemu ministru ali magari konstruktivno nezaupnico celi vladi.

Še tem bolj naivno in prozorno pri tem pa je, da Levica dela hantle v koalicijskem zavezništvu s tem, da apelira na poslance Resni.ce — ki pred tremi tedni, ko je vlada dan spomina (in pokop na Žalah) ekspresno uturila nazaj, za zakon niso glasovali —, češ, naj zdaj dokažejo, da so možje in žena beseda in da bodo znali biti res prava opozicija, če bo že treba.

Brez razprave? Halo?

Če se prav spomnim, je Stevanović že pred časom rekel, da “koga vendar briga, kaj si misli Luka Mesec”. No, tokrat se je sicer izpostavila  Asta Vrečko. Na kraju svog izlaganja na tiskovni konferenci je podvukla: “Novela zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki uvaja omenjeni spominski dan, je bila sprejeta brez širše javne in strokovne razprave.”

Ta izjava je popolnoma brez veze. Da je bila novela sprejeta “brez širše javne in strokovne razprave”? Halo?

Sokoordinatorico Levice je treba opozoriti, da ima kratek spomin. V Sloveniji se o spravi pogovarjamo že krepkih trideset let. K besedi se priglašajo tako javnost kot stroka. Diskutiramo tako ali drugače. Poklicani in nepoklicani. Kompetentni in nekompetentni. V zvezi s tem se imamo za najbolj pametne in pietetne ali pa se obkladamo z brezčutnimi politikanti.  Zgodovinarsko in publicistično. Vsi imajo o tem mnenje in vsakdo ga lahko pove naglas.

In potem političarka reče, da je bila odločitev sprejeta “brez širše javne in strokovne razprave”. Če gre za čas, odkar je ona (znova) v opoziciji, potem ima vsekakor prav.

Šuštar in Kučan, nakar še SAZU

Asto Vrečko je treba spomniti na vsaj dve pomembni zadevi v zvezi s spravo. Prva je spravna slovesnost v Kočevskem Rogu 8. julija 1990 (na kateri je bilo prisotnih danes nepredstavljivih trideset tisoč ljudi. Druga, bolj nedavna in za razpravo morda še pomembnejša od Šuštarjeve in Kučanove maše pa je Izjava o slovenski spravi, ki jo je 15. marca 2021 objavila SAZU. Za osvežitev spomina citiram naslednje:

“V zvezi z dogajanjem med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ne bi smelo biti sporno, da je bil upor proti okupatorjem upravičen; da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena; da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena.”

“Ko torej obsojamo revolucionarno nasilje, ne obsojamo tudi narodnoosvobodilnega upora, ki je navdihujoče dejanje in eden od temeljev naše državnosti. In ko obsojamo kolaboracijo z okupatorjem, prav tako ne obsojamo odpora proti revolucionarnemu nasilju. Ob tem priznavamo načelo osebne odgovornosti vsakega posameznika in pravico vsakega izmed nas do kritične presoje namenov in dejanj na osebni in kolektivni ravni.”

Kriza avtoritet

Pameten človek ne bi smel imeti problema z logično in moralno natančno fomulirano razlago medvojnega in povojnega dogajanja. Zakaj se torej zdi, kot da tiste maše in tega teksta nikoli ni bilo? To je seveda tudi posledica krize avtoritet. Ali je SAZU avtoriteta? Seveda. To bi bili načeloma pripravljeni priznati celo mnogi neakademiki — a ne tudi upoštevati. Še več! Je predsednik republike avtoriteta? Seveda. Toda čeprav je bil Pahor vzoren promotor Izjave SAZU, ga razen Združenih ob Lipi sprave (sic!) nihče ni prav resno jemal. V tem smislu bi bilo zelo dobrodošlo, če bi na pomembnost tega dokumenta ponovno opozorila njegova naslednica NPM.

Danes se povsem zgrešeno zdi, kot da je treba vse začeti od začetka. Pa ni. Podlaga absolutno obstaja. Seveda pa se zato ni treba delati bolj partizanskih od partizanov in bolj domobranskih od domobrancev.