Ljudje iz medijev radi pojamrajo, da so družbena omrežja nelojalna konkurenca, ki jim krade publiko. Namreč dandanes dragocen čas in pozornost ljudi, ki bi ju sicer bili sami deležni v večji meri.

To na žalost ni neres. Še manj neres pa je, da se tradicionalni mediji proti tej konkurenci borijo tako, da kradejo teme z družbenih omrežij in jih s kao dodano vrednostjo reciklirani ali celo upgradane servirajo svojemu še česa hujšega vajenemu občinstvu.

Naj postrežem z naslednjim aktualnim primerom. 

Problem je zdaj naenkrat Nika Prevc, ki se ji po zmagi ne ljubi preveč odgovarjati na butasta vprašanja televizijski športnih novinarjev.

Problem? Zakaj neki bi to sploh bil problem? Saj ni. Problem je to samo po X in Facebook logiki, na katero se šlepajo tradicionalni mediji. Konkretno televizijski športni novinarji. Zlasti seveda tisti z RTV oz. TV Slovenija.

Podpovprečni, populistični gledalci

Da je problem Nika Prevc in ne televizijski športni novinarji sami, so posredno krivi podpovprečni, populistični gledalci, ki so jih televizijski športni novinarji zdresirali, da od skakalke pričakujejo, da bo jim bo nasmejana in presrečna nekaj povedala. Česar pa bog pomagaj od vrlega dekleta ne dobijo.

Toda ljubitelji športa se na družbenih omrežjih ne čutijo dolžne — niti najbrž niso sposobni — televizijskim športnim novinarjem povedati, da bi športnikom po tekmovanjih ali tekmah morda lahko že enkrat nehali postavljati butasta vprašanja. (Neglede na dobro ali slabo uvrstitev oz. veselje ali razočaranje športnikov.)

Moralistično pametovanje o nerazpoloženosti Nike Prevc za trivialen šampionski čvek — ponosen ali prazen, važen ali skromen —, ki ga skakalka po zmagah niti ne poskuša preveč skriti, se je najprej začelo valjati po družbenih omrežjih. Toda televizijski športni novinarji so zaslutili v tem temo, s katero bi lahko osmislili svoja butasta vprašanja kot nujnost.

Sramoten kliše

»Kakšni so občutki?« ali »Kaj je šlo narobe?« in podobne neumnosti, ki jih televizijski športni novinarji sprašujejo, so sramoten kliše televizijskega športnega novinarstva. Brez tega — so prepričani — se spodoben, celo profesionalno izpeljan športni prenos ne more končati. Oni mislijo, da bi brez teh neumnosti skalili veselje gledalcev, ki brez teh improviziranih, iz zmagovalca na silo izvlečenih besed ne bi znali ali mogli deliti patriotskega veselja in ponosa. Pa da jim NPM in Pahor in še kdo od politikov sploh ne bi javno čestitali.

Ne pomislijo pa, da kradejo čas in kvarijo razpoloženje tudi marsikomu med gledalci. In če ju komu kradejo oz. kvarijo, ju seveda športnikom samim. Še posebej, če ne dosežejo pričakovanega uspeha ali če se jim je nastop ponesrečil.

Ker športni novinarji težijo vedno. Neglede na rezultat oz. uvrstitev.

Alibi

Tako zdaj eden od teh RTV-jevcev piše — poleg tega, da je Nika Prevc »skočila v rumeno majico vodilne v svetovnem pokalu« —, da »ni treba biti znanstvenik, da bi ugotovili, da so [Niki Prevc] pogovori z novinarji po koncu tekem odveč«, in da so »prav intervjuji na samem dnu [njenih] prioritet ali užitkov«.

Obenem pa ponuja alibi svojim športnim kolegom s pripombo, da »strogo odmerjeni termin takoj po tekmi dovoljuje le dve ali tri vprašanja, ki preprosto ne morejo iti daleč od samega (ne)zadovoljstva športnikov«.

In še:

»Mediji so most, ki gradi zanimanje javnosti, to pa je (za marsikoga žal) nujni del športa. A tako pač je, prej se sprijazniš, bolje je. Pri tem bi morda pričakoval malce večjo podporo Smučarske zveze Slovenije, ki bi Niki Prevc olajšala prečkanje tega mostu. Marsikateri najstnik je potreboval tovrstno pomoč ali celo zaščito (spomnimo se le Luke Dončića in Benjamina Šeška ter odnos Reala oz. Salzburga).«

Nova generacija

Po mojem Nika Prevc pripada generaciji, ki se teh medijskih igric ne bo šla oz. se že ne gre. Da se pred kamero in mikrofonom še ne zna obnašati kot prava zmagovalka, ki bi za dobro vago koketirala z novinarji in javnopstjo, je do človeka njenih let in do njene osebnosti nasploh podcenjevalno.

Perverzno pri tem početju je tudi, da novinarji — in folk, ki jim sledi — v brezbrižnosti športnikov do njihove veleumne priliznjenosti (ali sočutnosti v primeru neuspeha) vidijo potencialno nonšalanco (beri: nehvaležnost) do sponzorjev, brez katerih vrhunskega športa pač ni.

Prepričan sem, da Nika Prevc kot vrhunska športnica niti po stotih zmagah ne bo nikoli nesramna in zoprna. Niti do novinarjev, kaj šele do javnosti oz. navijačev. Očitno je na dobri poti, da bo svoje športne uspehe oplemenitila tudi z resnobnim, realističnim, sproščenim, iskrenim odnosom do trivialnosti, ki ji jih novinarji poskušajo vsiliti kot del njene identitete ali vsaj javne podobe — češ, saj so tudi najboljši športniki samo ljudje.

Seveda. Tako kot samo ljudje tudi novinarji.