Napoved Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino, da bo v bližnji ali srednjeročni prihodnosti spet uvedlo osemletno osnovno šolo namesto devetletne — in poskrbelo tudi za druge, manj drastične ali vsaj manj opazne, a ne tako šokantne spremembe —, je precej presenetljiva. Ni pa presenetljivo, da je namera naletela na vsesplošno negodovanje javnosti ali vsaj tako imenovanih strokovnih, sindikalnih, družinskih in dežurnih deležnikov.

Nediplomatsko in nestrateško

Vnaprej sesuvati idejo ministra Rončevića se dejansko socialno splača. Glede na vse, kar ta vlada počne, se mnogim zdi skoraj državljanska dolžnost biti proti čemurkoli, kar predlaga. Olajševalna okoliščina je sicer to, da v bistvu sploh ne gre za predloge, ampak tako rekoč za gotova dejstva. Da bi vlada izpadla demokratična, se včasih zateče k posvetovalnim referendumom — češ, če se strinjate z našo idejo, nas lajkajte.

Kljub temu pa naj nepremišljeno spomnim, da s šolstvom in še posebej z osnovnim šolstvom skoraj nihče v Sloveniji doslej ni bil zadovoljen. Vsaj ne popolnoma zadovoljen. Zato se mi zdi precej kontradiktorno, da so se nezadovoljneži na lepem spremenili v ljubitelje šolskega statusa quo.

Vsakih 20 ali 30 let

Odločitev o uvedbi devetletne osnovne šole je pred osemindvajsetimi leti sprejel tedanji minister za šolstvo Slavko Gaber. Leto dni pozneje (v šolskem letu 1999/2000), ko je bila novotarija že v fazi poskusnega uvajanja — na največ desetini osnovnih šol —, je Gaber nepričakovano odstopil, ker da se je po skupaj sedmih letih na ministrskem položaju želel spet posvetiti konkretnejšemu pedagoškemu delu. Tri leta pozneje (2002/03) je devetletka postala obvezna povsod, potem pa je trajalo še šest let (2008/09), da je bila ta reforma uradno dokončana.

Zdrava pamet nam dopoveduje, da ni dobro vsakih dvajset ali trideset let ab ovo reformirati osnovnošolskega sistema. Že res. Ampak zakaj bi bilo narobe, če minister Rončević namerava sistem rereformirati? Ko ga je reformiral minister Gaber in the first place, pa ni bilo nič narobe?

Se ne spomnite kritik?

Reforma devetletke nazaj v osemletko ni edino, kar minister in njegova jogurtna državna sekretarka napovedujeta. Med spremembami omenjata tudi izboljšanje standardov znanja, prenovo učnih načrtov, drugačne načine ocenjevanja — tudi nacionalnega preverjanja znanja in mature —, za nameček pa tudi zaščito učiteljev pred nadlegovanjem oz. pritoževanjem staršev za vsako figo, ki jim ni pogodu. Še več! Minister je celo izrazil mnenje, da je v osnovnih šolah preveč odličnjakov.

Ali se res ne spomnite kritik šolskega in obšolskega sistema, ki so v zadnjem desetletju postajale vse glasnejše in glasnejše? Kritik, da je ocenjevanje preveč storilnostno, statistično, matematično naravnano? Kritik, da je sistem prilagojen piflarjem — ali celo konkretno piflarkam —, ne pa brihtnim in kreativnim? Kritik, da je abnormalno število odličnjakov zasluga zateženo ambicioznih staršev, pa tudi šol samih, ki nimajo nič proti, če se na ta način uvrstijo med uspešnejše? Kritik, da se kurikulumi ne prilagajajo globalnim in lokalnim družbenim spremembam in temu primernim, ne nujno samo novim znanjem in veščinam? Kritik, da otrokom in mladini od prvega razreda do mature težijo s patetičnim slovenskim leposlovjem, za katerega se je nekdo nekoč odločil, da bo to naš novi literarni kánon? Kritik, da slovnično znanje oz. funkcionalna pismenost pada ne samo zaradi fiksacije na digitalne naprave, ampak tudi zato, ker je didaktično na nepismenem psu? Kritik, da s kakšno pravico prihajajo starši na govorilne ure z odvetniki?

Nikar ne skrbite

Nezaupljivost do napovedanih sprememb sicer ima podlago. Iz preteklosti smo namreč navajeni, da reforme kljub dobrim namenom in urgentnosti niso (vedno) uresničene tako, kot je bilo zamišljeno, in da so ponavadi veliko počasnejše, kot so si reformatorji obetali. In nenazadnje: tudi to, da je aktualni minister pravilno diagnosticiral probleme šolskega aparata — kot jih je pravilno diagnosticirala tudi tako rekoč cela Slovenija —, v bistvu ni garancija, da jih bo znal odpraviti.

Pa še nekaj: ali je treba biti skeptičen tudi do večjega poudarka na tako imenovanem domoljubju, ki ga ob vseh teh konkretnejših zadevah napoveduje minister desne, desničarske, kao domoljubne vlade? Zaradi mene lahko. Vendar nikar zaradi tega ne postavljajte pod vprašaj utemeljenosti reform. Treba je vedeti, da je domoljubje folklora te vlade, ki pa se današnjih otrok in mladine ne bo avtomatično indoktrinativno prijela. Tako kot se starejših generacij ni prijela indoktrinacija s samoupravnim socializmom in tekovinami revolucije, čeprav so nam težili s tem bolj, kot bo katerakoli oblast težila s čimerkoli v prihodnosti. 

Zaradi tega si skratka ne delajte skrbi. Upamo lahko, da bodo udeleženci učnih procesov po zaslugi takšnih in drugačnih šolskih reform bolj izobraženi in opolnomočeni za real life, tudi če jim bodo v šolah mahali pred nosom s slovenskimi zastavicami in ustavicami. Samo nekdo si mora upati začeti. Zato to reformo podpiram. Kar bo, pa bo.