Referenduma o drugem bloku Jedrske elektrarne Krško 24. novembra se zagotovo ne bom udeležil. Deloma iz državljanske lenobe, deloma pa ga bom bojkotiral iz državljanskega principa. Ne ljubi se mi namreč ukvarjati z neumnostmi, ki si jih politiki zamislijo in nam jih podtaknejo v odločanje, da bi ustvarili privid demokracije.

Da ne bo pomote: če pravim neumnost, mislim referendum, ne nuklearke. Zavedam se, da je vprašanje energetske prihodnosti pomembno, vendar se mi zdi spremljanje te problematike — kot še marsikatere druge — precej duhamorno. Predvsem pa se ne čutim kompetentnega za sodelovanje pri tej odločitvi. To je stvar, ki jo naj rešijo politiki. Zato smo jih izvolili.

Hobotničarji

Pa da ne bi kdo pomislil, da o jedrski energiji in atomski centrali nimam mnenja. Seveda ga imam. Poenostavljenega že. Ker nerad kompliciram in ker nimam pojma o atomski fiziki in energetiki ali kamorkoli že to spada. Zato laično mislim, da je jedrska energija dobra in koristna stvar in da bi JEK 2 morali zgraditi.

S to naivno pripombo, seveda, da upam, da pri financiranju gradnje ne bo prišlo do takih mahinacij kot pri TEŠ 6. Bojim se namreč, da je verjetnost, da bo nuklearka po zaslugi lobističnih in posredniških hobotničarjev barabinsko preplačana, glede na slovenske poslovne navade veliko večja od verjetnosti, da bi se v Krškem zgodil Černobil.

Ampak referendum na to ne more vplivati. Neglede na naše odgovore. Niti nereferendum.

Odkod sploh ideja?

Odkod sploh ideja o referendumu o JEK 2?

Logično je, da so stališča tako imenovanih odločevalcev o jedrski energiji in o gradnji nove nuklearke različna. In ker so različna, hočejo eni in drugi — ali tudi tretji in petnajsti — dobiti potrditev za svoja stališča. Samo zato so si zamislili referendum. Politiki se radi prepirajo in prav tako kot večina navadnih smrtnikov neradi sprejemajo težke, da ne rečem usodne odločitve. Neradi tudi prevzemajo odgovornost (čeprav je to v bistvu njihova služba). Zato to prelagajo na državljane. Če bomo mi rekli, naj jedrska energija in JEK 2 bosta ali ne bosta, potem si bomo sami krivi, če bo šlo kaj narobe. Oni pa si bodo v tem primeru umili roke.

Ošpice, mumps in rdečke 

Odločitev za gradnjo še ene nuklearke ni — in ne bi smela biti — stvar glasovanja. Jedrska energija pa še posebej ne. To ni vprašanje za nas, ki nimamo pojma o jedrski fiziki in energetiki. Jedrsko energijo je pač treba izkoriščati. In če jo nameravamo (še bolj) izkoriščati, potem pač rabimo jedrsko elektrarno.

Spraševati državljane, ali je zgraditi novo nuklearko pametno in potrebno, je približno tako, kot če bi jih spraševali, ali je pametno in potrebno recimo cepiti otroke s kombiniranim cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Če bi bil referendum o tem vprašanju — in zakaj ga po tej kao uslužni, ponižni, svobodnjaški, demokratični logiki ne bi bilo —, bi bil izid glasovanja zelo verjetno odklonilen. In če bi državljani to zavrnili, bi se nalezljive bolezni spet razširile. Tako kot se bo brez drugega bloka nuklearke povečal slovenski ogljični odtis. Ali pa bo treba elektriko uvažati in bo še dražja, kot če bi jo pridelovali na domači njivi.

Retorično vprašanje

Referendumsko vprašanje se bo glasilo takole: “Ali podpirate izvedbo projekta JEK 2, ki bo skupaj z ostalimi nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo?”

Vprašanje je preprosto in je razumljivo zastavljeno. Tako razumljivo, da se lahko zdi retorično tako tistim, ki bi nanj odgovorili pritrdilno, kot tistim, ki bi odgovorili odklonilno. Tako je sicer prav. Ampak problem je v tem, da so politiki v svoji nesposobnosti dogovarjanja in komuniciranja to vprašanje obremenili s toliko nejasnostmi in kontradiktornostmi, da so tudi pri informiranih in že tako ali drugače prepričanih državljanih povzročili zmedo in negotovost.

Najprej je koalicija s pomočjo opozicije ustvarila vtis, kot da se z izgradnjo nuklearke enkrat za spremembo vsi strinjajo kot kakšna velika srečna družina. Tako se je z glasovanjem v Državnem zboru ta petek tudi končalo. Ampak vmes so se oglašali (in se bodo še oglašali) preračunljivci in skeptiki in že vnaprej kapitalizirali domnevno ali dejansko pomanjkanje informacij glede financiranja. Seveda pa so svoj lonček morali pristaviti tudi stari ekološki hipiji — ki imajo še danes kje napopane nalepke z nasmejanim sončkom “ATOMKRAFT? NEIN DANKE!” in “NO NUKES” — in njihovi nenadoma ozeleneli vnuki. 

Vsake kvatre 

Naj še enkrat z vso resnostjo poudarim: nočem se po nemarnem delati ciničnega in se postavljati z namišljeno državljansko nezainteresiranostjo in pasivnostjo. Moja stališča opisujejo način razmišljanja večine državljanov. Ljudje bi radi bili ozaveščeni. Vsaj načeloma. Zato jih vsake kvatre prime, da bi se pustili podrobno podučiti o debatah in dilemah v zvezi z nuklearko. Toda ti dobri nameni jih/nas hitro minejo. Ker od politikov pričakujemo, da bodo v našem namenu sprejemali pametne odločitve in za to prevzeli odgovornost — ne pa da bodo zapravljali denar za brezvezne referendume.