Trditi, da smo Slovenci izbirčni ali neizbirčni glede hrane, bi bilo tendenciozno in posplošujoče. Lahko pa rečemo, da nismo izbirčni glede tega, v zvezi s čim se bomo prepirali. Če ni kake druge teme — ki jih je ponavadi v izobilju —, prav pride tudi hrana oz. prehrana. Tako kot zdaj te komaj objavljene in hitro preklicane prehranske smernice.

Četrt kile na dan

Ena od prvih kontroverznosti takrat še nič hudega slutečega Roberta Goloba — v dobrih, starih časih (maja 2022), ko ave-triumfator prejšnjih volitev še niti ni formiral vlade —, je bleknil navidez dobronamerno pripombo, da bi lahko jedli malo manj mesa.

Še danes ni jasno, zakaj se mu je to sploh zdelo potrebno izjaviti. Prehranska politika najverjetneje ni bila na vrhu prioritet njegove vlade v ustanavljanju. Privzdignjene obrvi še zdaleč niso bile najhujša stvar, ki jo je za to pokasiral. Propagandna mašinerija poražencev volitev ga je svarilno deklarirala kot popolnega cepca. 

A neglede na to je dejstvo, da je povprečen slovenski jedec po takrat zadnjih podatkih (iz leta 2020) na leto pojedel skoraj devetdeset kilogramov mesa na leto — ali četrt kile na dan. Kar je že na prvi pogled in grižljaj ogromno.

SSP 2025

Konec lanskega leta je Golobova vlada v svojih zadnjih izdihljajih sprejela Slovenske smernice za prehrano 2025, objavila pa jih je šele prejšnji mesec, ko se je že poslavljala. Kar zadeva meso, je dokument na skoraj 300 straneh v duhu priporočal petkrat ali šestkrat manj mesa — zlasti belega, seveda, rdečega pa čim manj —, mesne izdelke pa nasploh deklariral kot povsem neapetitlih.

Problem z SSP 2025 je bil tudi v tem, da se je pod okriljem NIJZ oglasilo nekaj sodelujočih strokovnjakov recenzentov in se pritožilo, da se troje ministrstev ni zmenilo za njihove pripombe. Zato seveda ni čudno, da je novi minister ročno preklical te Smernice in jih umaknil s spleta. Zdaj so v veljavi spet prejšnje — dokler jih ne bodo pričakovano revidirali.

Omnivorov disclaimer

Jaz osebno sem omnivor. (Edino, česar v življenju ne jem, je vložena rdeča pesa.) Rad imam meso in mesne izdelke, pa tudi nemeso in nemesne izdelke. Ali jem uravnoteženo in zdravo? Ne vedno in ne nujno. Ne vodim evidence, prehranjujem se po apetitu. Včasih sem izbirčen, včasih pa ne. Lačen nisem ful drugačen, sem pa trmast tudi glede hrane. Modnih žitaric in kao dobrodejnih pripravkov — pa tudi umetnih prehranskih dodatkov, da ne bo pomote — iz principa ne uživam. 

Hočem reči, da mi je kot neposlušnemu in naključnemu vsejedcu za uradna prehrambena priporočila vseeno. Država se je seveda dolžna ukvarjati z zdravjem in z zdravo prehrano — vendar mislim, da obstajajo boljši in učinkovitejši načini, da za to poskrbi.

Stroka ima prednost?

Janez Cigler Kralj je umik oz. preklic obrazložil takole: “Te prehranske smernice smo umaknili zato, ker želim kot kmetijski minister pokazati, […] da ne bom dovolil, da se dá aktivizmu prednost pred stroko. Zagotoviti moramo, da ima stroka ključno besedo pri oblikovanju naših prehranskih navad.”

Aha, spet ti aktivisti! 

Vsega siti državljani imamo manj informacij o tem, kdo nam v resnici priporoča način prehranjevanja, kot pa minister sam, ki je pravkar opravil primopredajo poslov. Ne verjamemo pa, da imajo aktivisti na to omembe vreden vpliv. Pa četudi bi ga imeli, je dejstvo, da se za ta oficielna, magari aktivistično izkrivljena priporočila ne zmenimo. Tudi če slučajno pridejo do nas. In menda ja pri zdravi pameti ne mislite, da prehranske smernice dejansko definira Tina Gaber Golob? (Res, z malo truda se lahko prepričati, da obstajajo ljudje, ki to verjamejo. No, minister tega ne reče naglas.)

Aktivisti in lobisti

Seveda pa zadeva ni tako preprosta. Neglede na eventualne nestrokovnosti pri sprejemanju smernic ne moremo krivde valiti na aktiviste. Aktivisti so namreč izraz, ki ga nova vlada uporablja za diskreditiranje tistih, ki se z njo ne strinjajo. Deklarirati nekoga za aktivista pomeni negirati njegovo strokovnost. SSP 2025 so pripravili strokovnjaki. Očitno ne vsi, ki bi imeli o tem kaj pametnega povedati, vsekakor pa niso bili zraven tako imenovani aktivisti. Zraven so bili kvečjemu tisti, ki bi jih lobi, ki gravitira k Ministrstvu za kmetijstvo — zdaj uradno ne več tudi za gozdarstvo in prehrano —, rad utišal.

Jedci kot jaz smo o prehrani navajeni razmišljati v gastronomskih, kulinaričnih, zdravstvenih, družabnih in potrošniških okvirih, ne pa tudi gospodarskih in v ideoloških. Prehranskih aktivistov je sicer veliko, vendar so vplivni drugje. Ne v okviru vladnih prehranskih prizadevanj. Tu so veliko vplivnejši lobisti. In oni so tisti, ki nam bodo pokvarili tek, ne aktivisti.