Revija People je za najlepšo žensko na svetu letos izbrala Demi Moore. Dvainšestdesetletno igralko, ki jo poznamo predvsem iz filmov St Elmo’s Fire, Duh, Nespodobno povabilo, A Few Good Men, Razkritje, Striptiz in drugih. Bila je prva igralka, ki so ji plačali 10 milijonov dolarjev za vlogo, v zgodnjih 90. pa je bila najbolje plačana igralka v Hollywoodu sploh. Letos je za film Substanca prejela kar štiri pomembne igralske nagrade — razen oskarja.

Nad njenim novim nazivom najlepše na svetu nisem navdušena. Ne zato, ker ji tega ne bi privoščila. Pa naj bo. Sprašujem se: kaj danes sploh pomeni biti najlepša na svetu? Kako to merimo? Zakaj ravno Demi Moore? Je lahko najlepša med vsemi prav ženska, katere obraz je očiten dosežek estetske kirurgije? Njene prsi so produkt vsadkov, zobje umetno beli, koža pa napeta bolj po zaslugi botoksa in liftinga kot pa genetike? Na ta način lahko postane “lep” skoraj vsakdo — če le ima dovolj denarja, poguma in časa. Lepota je proizvod.

Nič ni narobe

Naj bo jasno, nisem proti estetskim posegom. Nič ni narobe, če si tu in tam osvežimo obraz, upočasnimo čas ali nekoliko poudarimo tisto, kar se nam zdi naše. Danes obstaja vrsta subtilnih metod, ki ne brišejo identitete, ampak jo ohranjajo. A to ni to, kar vidimo na Demi Moore.

Kot igralko jo gledam že dolgo. S spoštovanjem, ne s fanatičnim občudovanjem. V njenih najbolj znanih vlogah je bila njena lepota postranska, pa vendar samoumevna, nevsiljiva in obenem prezentna. Igralsko je zrasla je iz izrazov, pogleda. Iz načina, kako je obstajala na platnu. Ni potrebovala injekcij, korekcij. Samo svetlobo, občutek in dobro režijo.

Danes gledamo neko drugo Demi. Lépo — brez dvoma. Tudi gladko, napeto, skoraj zamrznjeno. Kot umetniško delo, ki se ga nihče ne upa dotakniti. In čeprav razumsko razumem, zakaj se ženske v Hollywoodu odločajo za tako drastične estetske posege — saj je to svet mladosti, videza, žarometov in neusmiljenega staranja —, se sprašujem, zakaj bolj kot pristno lepoto cenimo skrbno izdelan produkt?

Leta niso več ovira?

In kaj nam People s tem izborom sporoča?

Da leta niso več ovira za lepoto? Seveda niso. Če si le temeljito nategneš kožo, se predelaš, obdelaš. S tem res pridobiš par let, ampak rezultat je pogosto nenaraven. Ali pa je sporočilo to, da če nisi naravno lepa, si pomagaj — in postani kandidatka za naziv najlepše?

Zdi se mi, da ne vemo več, kje se konča lepota in kje se začne konstrukt. Vsaka guba je priložnost za popravek. Vsak nasmeh nov set belila. Vsak obraz potencial za filter. Lepota ni več nekaj, kar se zgodi. Lepota je nekaj, kar načrtuješ, oblikuješ, vzdržuješ, financiraš.

Toda zakaj me moti ravno Demi Moore? Morda zato, ker sem jo gledala prej. Ker sem se skupaj z njo starala. Nekoč sem gledala neobdelan original, danes pa gledam umetno obnovljeno verzijo, ki je izgubila nekaj svojega značaja, živosti, spontanosti, mehkih potez in drobnih gub — tistega, kar jo je delalo res lepo.

In še nekaj. ko je bila mlajša, ni potrebovala naslovov, da bi bila lepa. Danes, pri več kot šestdesetih, jo mediji “kronajo”. Kot bi hoteli sporočiti: oglejte, tudi po šestdesetem se da — če le imate voljo, denar in dobrega kirurga.

Pristnost, ne umetna popolnost

Ali danes res ni več mogoče biti lep, če starost nosiš s seboj? Če jo pokažeš tako, kot nosimo s seboj spomine? Z rahlo patino in s kančkom humorja?

Resnično lepa ženska ni samo videti lepa. Je pristna in prisotna. Ima mnenje. Ima gube. Ima zgodbo. In čeprav ima tudi Demi svojo — težko otroštvo, propadle zveze, vrnitev po osebni krizi —, jo zdaj skriva pod kot papir tanko, gladko in napeto kožo. Kot da želi sama pozabiti prvotno, staro Demi.

Ironično je, da družba v isti sapi slavi lepoto zrelih žensk, hkrati pa nagrajuje in poveličuje tiste, ki so to zrelost uspešno izbrisale z obraza. Družba, ki obenem kliče k avtentičnosti in poveličuje iluzijo, je v resnici globoko zmedena.

Ne zamerim Demi, da je danes videti tako. To je njena izbira. Njen obraz. Nisem nevoščljiva njeni novi umetni mladosti. A če me vprašate, kdo je najlepša ženska na svetu, bi raje videla tisto, ki se je upala pristno postarati. Ki se je upala pokazati takšno, kot res je. Ki ni izdelek — ampak oseba.

Morda bomo nekoč kot družba spet dovolj pogumni, da bomo lepoto prepoznali tam, kjer je najmočnejša. V pristnosti. Ne v umetni popolnosti.