Navijaški incident pred tedni v Ljudskem vrtu, ki so ga na tako imenovanem večnem derbiju med Mariborom in Olimpijo izzvale Viole, resnega človeka ne more zanimati bolj kot poljubni pijanski pretep v lokalni gostilni. Izgredi spadajo v črno kroniko in naj tam tudi ostanejo.

Pa vendar to ni navadna agresivnost. Čeprav do divjanja na nogometnem stadionu bojda prihaja pogosto, je vedno deležno tako zgražajoče se lokalne pozornosti, kot da bi razjarjena publika v gledališču ali v koncertni dvorani začela obmetavati igralce ali glasbenike z kdo ve čim in nazadnje še vdrla na oder.

Za božjo voljo, to je vendar nogometna tekma! Menda ja ne pričakujete, da bo nezadovoljna lokalpatriotska in/ali lumpenproletarska sodrga kibicev vljudno in diskretno godrnjala?

Začne se s sloganom “POD TOTIM NEBOM SAMO TI!” — konča pa s tem, da igralca nesvojega kluba obstreljuješ z raketo.

1973, 1994

Da ne bi kdo mislil, da sem strokovnjak za nogomet v živo, naj za začetek povem, da sem bil na tekmi samo dvakrat v življenju — in to obakrat v Ljudskem vrtu.

Prvič je bilo 8. julija 1973, ko me je oče peljal na tekmo NK Maribor–Proleter Zrenjanin. To je bila znamenita, celo na Wikipediji omenjena — saj drugače niti ne bi vedel, kdaj točno je bila — kvalifikacijska tekma za vrnitev v prvo ligo. Na njej je bilo kao rekordnih dvajset tisoč gledalcev (na še originalnem, neadaptiranem stadionu). Kolikor se spomnim, oče sicer ni hodil na tekme, vsaj ne redno.

Drugič pa sem bil na tekmi 7. septembra 1994. To je bila kvalifikacijska tekma Slovenija: Italija za svetovno prvenstvo. Kaj me je sploh pičilo, da sem šel? Takrat sem eksperimentiral z new journalismom in sem potem v Razgledih objavil nek zelo pismen tekst — kar pa se športnih poročevalcev žal ni prijelo.

Ta moja druga tekma se je zapisala v zgodovino po zaslugi (in seveda po krivici) razveljavljenega Milaničevega gola. Katanec je takrat odigral svojo zadnjo reprezentančno tekmo, Zahovič pa je — osem let pred mundialom v Seulu, ko mu je Katanec nepozabno jebal mater (ali Zahovič njemu, se več ne spomnim) — iz užaljenosti zapustil reprezentanco, ker ga je selektor Verdenik nameraval pustiti na rezervni klopi.

No, na tem stadionu sem bil sicer še dvakrat — na koncertu. Leta 1975 in 1976 so tam špilali Bijelo dugme in Teška industrija. Danes pa je trava v Ljudskem vrtu preveč sveta ali kaj? Aja, takrat je bila med igriščem in tribuno še atletska steza.

Sicer pa, kdo bi danes sploh nastopal na stadionu? Mislim, na tem stadionu?

Sprijaznite se s tem

Čeprav te fuzbalske zadeve spremljam od daleč, nenačrtno in površno, pa vendarle vem, da je mariborski nogomet v totalni riti. Nisem frustriran, ker nisem emocionalno involviran, se mi pa zdi tipično in neizogibno.

Siromašno mesto v siromašni državi si ne more privoščiti nogometnega kluba, na katerega bi lahko bilo ponosno. Žal. Sprijaznite se s tem že enkrat. Vse, kar si slovenski ligaški nogomet lahko privošči — z Mariborom in Olimpijo na čelu —, so neki levi, iks-ipsilon (tuji) lastniki. Neki wannabe minitajkuni, ki so zaslužili nekaj drobiža in zdaj v Mariboru ali v Ljubljani uresničujejo otroške sanje, da bodo nekoč imeli v lasti nogometni klub. Da ne omenjam prav tako tujih ali napol tujih trenerjev, ki niti ne znajo slovensko. Pa igralci? Talentov je najbrž dovolj. A le zakaj bi kdo ostal na rodni zelenici, če ga kdo opazi in rekrutira v tujino?

Vijolčni uzurpatorji

Nakar so tu še navijači. Viole so uzurpirale pojavnost, percepcijo in imidž kluba. Violam je vse jasno, kaj se dogaja. Samo to jim ni jasno, da drugače pač ne more biti. Zato vsake kvatre inscenirajo izgrede in potem svoj vandalizem — ko jim nenogometni del družbe in normalno navijaški privrženci požugajo s prstom, češ, to se vendar ne dela — opravičujejo s tem, da je stanje zaskrbljujoče in sramotno.

Viole nastopajo kot edini kompetentni, četudi šankarsko šimfaški opozicijski nadzorni svet ali upravni odbor kluba. Ob njihovi izjavi po zadnjem incidentu sem se do solz narežal: “Uspehi NK Maribora niso nastali iz udobja, pokornosti in aplavzih ob povprečnost. Ta klub je zrasel iz ponosa, garanja in jasnega zavedanja, kaj pomeni ta grb. Kdor tega ne razume, ne sodi sem. Ne polagamo računov, zakaj je v soboto prišlo do teh dogodkov. Sporočilo je jasno. […] Ne iščemo enega krivca in ne bomo na nobenega kazali s prstom. NK Maribor je prevelik klub za poceni populizem in lov na posameznike.”

Nogometni parlament

Argumentativno se mi to zdi na nivoju najnovejših parlamentarnih razprav. Ko če recimo poslanci Resni.ce, SDS in NSi poskušajo nekaj zelo pametnega dopovedati svojim opozicijskim kolegom, pa jim nekako ne znese.

Viole govorijo o “poceni populizmu”? Kaj naj rečem? Kdor ga zvoha, ta ga spoha?

Šalo na stran. Berem, da so pripadniki Viol “neuradno” prinesli pirotehnična sredstva na stadion že pred tekmo. Kaj to pomeni, “neuradno”? Da policija ali bog ne daj klub sam še niso ugotovili, kako jim je to uspelo? Kako je mogoče priti na stadion, ko/če je še zaprt? Kdo je odgovoren, če se to zgodi? In kako težko je to raziskati in dokazati?

Mogoče je težko zato, ker vsi navijajo za NK Maribor?