Ko je bilo objavljeno, da letošnjo Nobelovo nagrado za mir dobi María Corina Machado, smo si vsaj nekateri oddahnili. Očitno je odboru za podelitev le uspelo ne podleči pritiskom, da bi nagrado dobil Trump za zaustavitev vojne v Gazi. Čeprav bi si načeloma vsak, ki bi ustavil to vojno, Nobelovo nagrado za mir tudi dejansko zaslužil. A ne Trump. Ki je — kot sem že pisala — v resnici to vojno v veliki meri tudi sokreiral. Če bi Nobelovo nagrado za mir dobil Trump za ustavitev vojne v Gazi, bi bila to farsa.

Farse se dogajajo. Marsikje in marsikdaj. Recimo v primerih, če pošteni ljudje in poštena javnost nasedejo manipulaciji nepoštenih, ki po zakonitih poteh ne morejo doseči svojih ciljev. Zato ti manipulirajo tako, da v poštenih aktivirajo njihov občutek za poštenost. Tak primer je saga Friderik Klampfer. Razen manipulatorjev samih in nekaj redkih drugih nihče ne razume, kako in zakaj s svojo poštenostjo omogočajo nepošteno igro za nepoštene cilje.

Ja, farse se dogajajo. In to takšne, ki si jih običajni ljudje niti ne znajo predstavljati.

Kdo se dela norca

Farsa je tudi podelitev Nobelove nagrade za mir Machadovi. Zakaj, pove kar sama utemeljitev Nobelovega odbora. V njej piše, da ji jo podeljujejo “za svoje neutrudno delo pri spodbujanju demokratičnih pravic za prebivalce Venezuele in za svoj boj za pravičen in miren prehod iz diktature v demokracijo”. Švedska akademija še dodaja, da je Machadova “ključna, združevalna osebnost v politični opoziciji, ki je bila nekoč politično razdeljena — v opoziciji, ki je našla skupno stališče v zahtevi po svobodnih volitvah in predstavniški vladi”.

Ko človek to prebere, si ne more kaj, da se ne bi vprašal, kdo se tu iz koga dela norca. Niti Nobelov odbor namreč ne pove, da Nobelovo nagrado za mir podeljuje Machadovi za mir kjerkoli. Ampak ji podeljuje nagrado za njen boj za demokracijo v Venezueli. Potemtakem bi ji odbor moral podeliti nagrado za demokracijo. Ne pa za mir. A ker Nobelove nagrade za demokracijo (zaenkrat) še ni, se je odbor odločil, da ji podeli nagrado za mir. In to z utemeljitvijo, da je boj za demokracijo tudi boj za mir. Kar je seveda dodatna farsa.

Specifičen politični sistem

Boj za demokracijo ni isto kot boj za mir. Mir je nasprotje vojne. Mir je zaustavitev vojne. Kar z demokracijo nima nobene zveze. Demokracija — namreč zahodna demokracija — je nekaj povsem drugega. Je poseben tip političnega sistema, ki je nastal v nekaterih zahodnih družbah in državah. Ustrezal je zgodovinskemu času, v katerem je omogočal (vsaj zasilno) reševanje konkretnih družbenih in političnih problemov.

Demokracija oz. zahodna demokracija je specifičen politični sistem, ki se v večini človeških družb ni nikoli pojavil. Pa ne zato, ker bi bile te družbe zaostale. Ali kaj podobnega. Ampak zato, ker demokracija za večino družb ni ustrezni politični sistem, ki bi omogočal učinkovito in produktivno razreševanje družbenih problemov. Roko na srce, to zahodni demokraciji danes ne uspeva niti v sodobnih zahodnih družbah. S tem dokazuje, da je demokracija danes tudi za zahodne družbe neučinkovit in preživel politični sistem. O čemer sem že nekajkrat pisala.

Edina prava

Boj za demokracijo v družbah in državah, ki zahodne demokracije nimajo, je v resnici boj za uvedbo zahodnega tipa demokracije v te dežele. Recimo v Venezuelo. Nobelov odbor nagrajuje Machadovo za prizadevanja, da bi se v Venezuelo vnesel politični sistem, za katerega Zahod misli, da je edina prava Demokracija. Kar nadalje pomeni, da Nobelov odbor nagrajuje Machadovo za njen boj, da se v Venezuelo prenese zahodni politični sistem. Nobelov odbor jo nagrajuje zato, ker je borka za uveljavitev okusa in volje Zahoda v Venezueli. Kar pa tudi pomeni, da Nobelov odbor Machadovo nagrajuje za njen boj za širitev zahodnih družbenih in političnih institucij v nezahodno Venezuelo.

Kar je problem. In to zato, ker je strogo strokovno in znanstveno gledano boj za širitev zahodnih institucij v nezahodne družbe v resnici kolonializem. Ko gre za boj za uvedbo zahodne demokracije v Venezuelo, gre za politični in kulturni kolonializem. To torej pomeni, da Nobelov odbor Machadovo nagrajuje za to, ker sodeluje v zahodnem kulturnem in političnem kolonializmu. Ker je prizadevna akterka v tem kolonializmu. Nagraditi kogarkoli z Nobelovo nagrado za mir zato, ker aktivno sodeluje v zahodnih kolonialnih politikah in praksah, pa je vsaj sporno. Ali pravzaprav farsa.

Teorija in praksa

Dodatna farsa je trditi, da je boj za demokracijo isto kot boj za mir. Ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi demokracija in mir nista eno in isto. Ne v teoriji ne v praksi se to dvoje niti ne pokriva. Če bi se, potem države in družbe, ki imajo zahodno demokracijo, nikoli in nikdar ne bi smele biti vpletene v nobene vojne. Kaj šele, da bi jih začele. Omogočale. Kreirale. Financirale. Sofinancirale. In podobno. Kar pa seveda spet ne drži ne v teoriji ne v praksi. Izrael je po kriterijih Zahoda demokratična država. Ki je z vojno v Gazi izvajal genocid nad Palestinci.

Uporaba preteklega časa je s tem v zvezi najverjetneje celo napaka. Čeprav trenutno vsi trdijo, da je vojne in genocida v Gazi konec. Kako bo s to vojno, ne ve nihče. Kako bo z genocidom, pa lahko že opazujemo. Genocid je namreč mogoče izvajati tudi z drugimi sredstvi. Ne samo z vojno. Ampak tudi s stradanjem prebivalstva. S preprečevanjem dostave humanitarne pomoči. In še bi lahko naštevali. To pa se v Gazi še dogaja. Neglede na trenutno zaustavitev vojne.

Skratka: podelitev Nobelove nagrade za mir Machadovi za njeno sodelovanje v kolonialnih politikah zahoda je farsa. In ne samo farsa. Ampak zgodovinska napaka. To je krivica do vseh tistih posameznikov, posameznic in skupin, ki si aktivno prizadevajo za mir. In ki jim je kakšno vojno vendarle uspelo ustaviti. Če ne ustaviti, pa vsaj umiriti. In omejiti. To dvoje ima z mirom bistveno več skupnega kot boj Maríe Corine Machado za uvedbo zahodne demokracije v Venezuelo.