Te dni minevata dve leti od začetka delovanja te vlade. Kadrovsko je danes precej drugačna kot na začetku, državljani pa smo tudi dojeli, kako deluje. Pričakovanja tistih, ki se svetovnonazorsko uvrščamo od sredine proti levi, so bila po najbolj suvereni politični zmagi v slovenski zgodovini ogromna — vendar se niso uresničila.

Danes ugotavljamo, da smo po tridesetih letih še vedno naivni in nezreli.

Neke vrste spoštovanje

Vlada ima povsem drugačen način komuniciranja od prejšnje. S tem do volilcev in volilk resda kaže neke vrste spoštovanje. V njenem političnem besedišču ni žaljivk in zmerjanja. Latentna družbena napetost in agresija sta popustili.

Toda kljub samohvali, s katero se ob drugi obletnici vlada postavlja, je bilo zgrešenega veliko. Zaletavosti in praznih besed, obljub in ukrepov brez uresničenih ciljev, afer, zgrešenih odločitev in napovedi, opuščenih dialogov med deležniki se je v dveh letih nabralo morda več kot pod katerokoli vlado doslej.

Rdeči in črni

Ta vlada ni znala — pa tudi tiste pred njo ne, resnici na ljubo — povezati ljudi v sodelovanju. Kar bi bilo nujno za napredek. Samo nekaj izjav aktualnega predsednika vlade o odstranjevanju janšistov in zaskrbljenosti zaradi vračanja janšizma je bilo potrebnih, da se je prepad v naši družbi še poglobil.

Razdeljenost na leve in desne — ali na rdeče in črne, če se izrazim v barvah — postaja eden od ključnih problemov razvoja. Ta delitev je najresnejša nevarnost za našo prihodnost. Kot da dve ekipi približno enako močnih tekmujeta v vlečenju vrvi. Eni na levo, drugi na desno. Enkrat se vrv premakne sem, drugič spet tja — v resnici pa je ves čas nekje na začetni točki. Stojimo na mestu.

Nasprotovanje iz inata

Vzorec je jasen in nas na lestvici uspešnosti držav v EU potiska navzdol. Medtem ko je na oblasti ena politična opcija, druga stran seveda ne počiva. To je sicer vloga opozicije. Ta mora biti budna in neke vrste vladni korektiv. Toda pri nas zdaj ena, zdaj druga opozicija ne izgubljata časa in moči, da ne bi poskušali zavirati tako rekoč vsega, za kar si prizadevata zdaj ena, zdaj druga vladajoča garnitura. Četudi so kakšne ideje celo dobre. In obratno.

Tudi vladajoči po svoji strani ne želijo prisluhniti opoziciji, četudi so njihovi predlogi ali opozorila morda celo na mestu. Je to politično nesprejemljivo, sramotno?

Gre za nasprotovanje iz inata, trme, kljubovalnosti. Za namerno provociranje. Nasprotovanje zaradi nasprotovanja.

Polena pod noge

To se kaže kot nenehno metanje polen pod noge, kot postavljanje ovir, blokiranje predlogov, ki bi lahko prispevali k napredku države. Zato tudi tista politika, ki ima iskrene namene in želi delati v dobro države, naleti na nepremostljive ovire. In ko se vlada zamenja, se vloge tistih, ki želijo naprej, in tistih, ki to ovirajo, samo zamenjajo.

Takšno stanje nas hromi. Zato ostajamo na mestu in zaostajamo v razvoju. Tudi v odnosu do drugih držav, ki smo jih včasih gledali zviška in se veselili svojega takrat še superiornega statusa.

Naša notranja razdeljenost onemogoča konsistentno in trajnostno vodenje države. Družbeni razvoj zavira že to, da ob vsaki menjavi vlade zavržemo dotedanje strategije in postavimo nove cilje, ne da bi sploh razmislili o njihovi smotrnosti — in to samo zato, ker so jih postavili oni drugi. Vsakokrat začeti znova, iz točke nič. To je capljanje na mestu.

Ni treba misliti enako

To ima resne posledice, ki segajo od gospodarskih in družbenih pa do političnih in tudi varnostnih vidikov. Če želimo ustvariti stabilno, uspešno in vključujočo družbo, moramo preseči delitve in graditi na dialogu, sodelovanju in kompromisu. Samo tako bomo lahko zagotovili trajnostni razvoj in delali za vse državljane.

Od političnih akterjev pričakujemo več medsebojnega dialoga, sodelovanja in kompromisov. To seveda ne pomeni, da bi morali vsi misliti enako. Ključno pa bi bilo vzpostaviti skupno zavedanje, da je dobrobit državljanov in države pred političnimi interesi. Politiki bi morali končno razumeti, da so izvoljeni zato, da služijo državljanom in državi, ne pa svojim strankarskim interesom in interesom svojih političnih ali privatnih prijateljev.

Raje postavljamo zidove

Nobena politična opcija ne bo zmagala sama v boju za napredek in razvoj. Samo s sodelovanjem in enotnostjo lahko ustvarita okolje, ki bo omogočalo stabilnost, napredek in blaginjo za vse. Skrajni čas je, da postavimo skupne interese pred partikularne in začnemo delati skupaj za boljšo prihodnost Slovenije.

Uspešnost držav, ki so nas prehitele, temelji prav na njihovi sposobnosti preseganja razlik in osredotočenosti na skupne cilje. Pri nas pa raje postavljamo zidove, namesto da bi gradili na vrednotah in interesih vseh. Iz inata, trme, kljubovalnosti.