Vlada je v Državni zbor za srečno novo leto poslala predlog Zakona o medijih. Ministrstvo za kulturo pravi takole:

“Medijsko okolje v Sloveniji zaznamuje dejstvo, da v preteklih dvajsetih letih medijska zakonodaja ni bila temeljiteje prenovljena, čeprav se je v praksi izkazala za zastarelo in pomanjkljivo. Prav tako niso bili uvedeni ali prenovljeni sistemski ukrepi za spodbujanje medijske raznolikosti (pluralnosti) in zagotavljanje celovite obveščenosti javnosti.”

Razumem, kaj hočejo povedati, vendar mislim, da s tem ne bodo dosegli ničesar.

Vsake kvatre

Tako kot prejšnje tudi ta prenova medijske zakonodaje ne vliva optimizma. Še najmanj tistim, ki se s to dejavnostjo ukvarjamo že desetletja. Vsake kvatre se država čuti dolžno te zadeve prenoviti. A ne zato, da bi se stvari izboljšale, ampak da politikom ne bi kdo očital, da na funkcioniranje medijev nimajo velikega vpliva — mislim, razen ko se medijev lotijo legislativno targetirano. Še posebej pa ne pozitivnega.

Medijska zakonodaja je itak zadeva, ki nikoli ni zanimala nikogar, ki v medijih ni delal. Ljudem je to deveta briga. Če je kaj narobe, jih po malem moti, prizadeva jih pa ne direktno. Kriza medijev ljudstva ne tangira, ker imajo pomembnejše skrbi (in surogate). Tudi zato se vlade medijem posvečajo pač manj kot energetiki.

Po novem pa živimo v časih, ko se za medije na lepem zanimajo vsi — ker vsi nekaj objavljajo — in se na problematiko domnevno spoznajo. Kar je tako medijski kot politični problem. In kar je najhuje: mediji kot politika ga rešujejo na napačnem koncu. Vsak na svojem napačnem, seveda.

39. člen Ustave

Če govorimo o “celoviti obveščenosti”, trdim, da je Ministrstvo za kulturo ne more zakonsko oz. sistemsko “zagotavljati”.

Obveščenost je palica z dvema koncema. Na eni strani je tisto, o čemer govori Ministrstvo: “obveščenost” pomeni, da imamo državljani pravico biti informirani. To nam obljublja prvi odstavek 39. člena Ustave:

“Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.”

Prevod: “celovitost” je tu sinonim za zanesljivost, kvaliteto in pomembnost informacij.

Drugi konec palice pa je neobveščenost. Ali če hočete, nezanimanje. Blažena nevednost. Državljani nimajo samo pravice, da jim pomembne informacije nekdo prinese na takšnem in drugačnem pladnju, ampak imajo tudi pravico, da se zanje ne zmenijo. Ker jih ne brigajo. Ker se jim zdijo dolgočasne. Ker sploh ne pridejo do njih. Ali da se zmenijo samo za nepomembne, ki ne služijo ničemur. Razen da jih zabavajo, uspavajo in poneumljajo.

Opis in definicija

Citirani člen je kakih petindvajset let pred časom napovedal kaos družbeno degenerativne svobode, ki je izbruhnila z zatonom tradicionalnih medijev in z vzponom družbenih omrežij. Preberite to še enkrat: “Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.” To je opis informiranja, kot ga ljudje prakticirajo danes. Namreč Facebook in X in drugo paberkovanje iz poljubnih in brezplačnih in temu primerno sumljivih virov.

Toda v žakelj svobodnega zbiranja, procesiranja in širjenja vesti in mnenj žal spada tudi vse živo od javne televizije pa do tiskanih in internetnih časopisov in revij. Ti za svoje funkcioniranje seveda rabijo finančna sredstva. V preteklosti so to bili prihodki od naročnin in oglaševanja. Nekoč jih je bilo v izobilju, zdaj pa že dolgo padajo (ali zgubljajo monetarno in simbolično vrednost, kot recimo RTV prispevek). Ta slavna “celovitost” skoraj nikogar več ne zanima ali pa se jim zdi škoda zanjo plačevati. Ker je “drugje” — kjerkoli že — zastonj. (Namreč zastonj kot brezplačno in obenem zaman.) Zanesljivosti, kvalitete in pomembnosti informacij pa folk tako ali tako ne loči več od nezanesljivosti, nekvalitete in nepomembnosti.

Novinarski lobi

Ni nerazumljivo, da je novinarski lobi poskušal doseči in tudi dosegel vsaj to, da Ministrstvo za kulturo v predlogu Zakona o medijih obljublja “državne pomoči za udejanjanje javnega interesa na področju medijev”. Doslej je država določene medijske vsebine namreč samo “sofinancirala”. Vlade so v zadnjih dvajsetih letih za to špendirale — beri: razfrčkale — bednih 54 milijonov. Money for nothing (and chicks for free).

Toda kaj je “javni interes na področju medijev”? Kdo bo to definiral? To bo nekaj tako arbitrarnega, kot je bilo arbitrarno presojanje, katere in kakšne medijske vsebine si zaslužijo sofinanciranje.

Medtem pa bodo državljani še naprej ignorirali “celovito obveščenost” in se trapili s trivialnostmi. Ministrstvo za kulturo lahko za to stran zmeče tistih 54 milijonov na leto, pa ne bo nobenega haska.

Da Ministrstvo za kulturo s tem ne bo nič doseglo? Nekaj že. Medijem bo šlo morda varljivo in zanemarljivo bolje. A zaradi tega ekstra drobiža bodo do aktualne vlade še prijaznejši kot doslej. In seveda neprijaznejši do tiste, ki bo prišla za njo. In tako bo vse po starem.