Otvoritev ljubljanskega Športnega centra Ilirija je spet dokazala, kako fenomenalnih stikov z javnostjo je zmožen Janković. Kako zna medije pripraviti do tega, da mu jejo iz roke. Kako zna z navdušenjem nad novo pridobitvijo preglasiti kritike zgrešenega, preplačanega, predimenzioniranega, grdega mestnega luksuza.

Toda pustimo špekulante in športnike in se posvetimo arhitektom.

Dunajski baumajster, ki je zasnoval novo kopališče, je v lanskem intervjuju brez lažne skromnosti povedal, da je objekt “spektakularen”.

No, že mogoče. Pa čeprav samo zato, ker se njemu kot pristranskemu avtorju in seveda tudi domišljavemu županu mora zdeti imenitno, da na lokaciji od časa načetega in funkcionalno povoženega, a estetsko nepostaranega kopališča lahko nastane tak monstruozni karbunkel kot nova Ilirija.

You never know

Jankoviću samemu v tem primeru nismo dolžni očitati kaj več od tega, da zna brezbrižno razmetavati denar in/ali da se pusti nategovati izvajalcem. Kar je sicer več kot dovolj.

Ampak ali še vemo, kdo je položil temeljni kamen? Vemo. Županja Vika Potočnik. Pred petindvajsetimi leti. Torej je že takrat moral obstajati občinski prostorski načrt. Ko je Zoki še veselo komandiral Mercator.

Še več! Je bila stara, Bloudkova Ilirija spomeniško zaščitena? Seveda je bila. Prav tako že pred Jankovićem.

Pa kaj potem? Tako kot v Sloveniji ni težko eskivirati odločb Zavoda za varstvo kulturne dediščine, se tudi ni težko nanje sklicevati. Enkrat tako, drugič drugače. Po potrebi in po interesih. You never know.

V Ljubljani pa je to še bolj poljubno. Sam župan je pred leti v nekem dopisu dal vedeti, da je — verjetno po zaslugi nekdanjega podžupana arhitekta Koželja — privrženec “doktrine aktivnega varovanja kulturne dediščine s povezovanjem izvirnih in novih elementov”.

Ljubljanski landmarki

Tako gre to s tem spomeniškim varstvom. Cukrarna je še vedno Cukrarna in Rog je še vedno Rog. Vsaj arhitekturno, urbanistično in mestotvorno, če pustimo njuni novi funkcionalnosti ob strani.

Ilirija pa ni več Ilirija. Ilirije ni več. Ilirija je uničena. Od nje je ostal samo na nivo bizarnega detajla ponižani, kao originalni portal, ki zdaj zgleda kot vhod v pasjo uto. Kot v posmeh ZVKD. Nova Ilirija — namreč Ilirija v narekovajih — je arhitekturni, urbanistični in kulturnozgodovinski barbarizem. 

Primerjava s Cukrarno in Rogom je zgovorna. Vsaj ta dva ljubljanska landmarka sta dobila vsak svojo novo namembnost, obenem pa sta ohranila svojo prostorsko, volumensko identiteto. Ilirija — tudi če bi jo še tako spoštljivo prenovili — pa ne bi mogla prevzeti nove funkcionalnosti, ne da bi z njo izgubila tudi identiteto.

Wannabe nasledniki Mankočev

In točno to se je zgodilo. Ideja, da bo Ilirija ostala to, kar je bila skoraj sto let — torej športni objekt, a zdaj bistveno večji, in ne samo rekreativni, ampak tudi tekmovalni in multišportni —, je bila bolana že v izhodišču in je Ilirijo kot kulturnozgodovinski spomenik pokopala. Morali bi jo samo obnoviti in funkcionalno dopolniti. Olimpijski bazen pa naj bo na Dolgem Mostu ali v Tacnu. Ne pa v Tivoliju.

Kot je napisal arhitekt Miloš Kosec lani v Delu: “Kopališče Ilirija je bilo prej logični sestavni del parka Tivoli. Danes je sestavni del zažiranja mesta v park.” In da bi za ta denar — za 65 milijonov evrov! — v vsaki četrtni skupnosti lahko postavili manjši odprti bazen. Za ljudi. Ne pa za wannabe naslednike Petra Mankoča. Ali naslednike njegovega očeta Nestorja. Če se ga mogoče še spomnite.

Ne, hvala!

To je ta novokomponirana, nepremičninarska, grebatorska, gentrifikacijska ljubljanska logika, ki si zna poiskati — ali celo uvoziti — človeka, ki bo uresničil svojo fascinacijo nad tem, da mimo njegovega objekta pelje trideset tisoč avtov in sto tovornih vlakov na dan, medtem pa ljudje po kópanju kofetkajo na terasi inženirja Bloudka in kao uživajo v fucking mestnem vrvežu!

Nova Ilirija je znamenje socialnega razkroja. Politična in poslovna megalomanija, ki pred seboj buldožerira vse, kar je bilo nekoč zamišljeno, narejeno, načrtovano, ustvarjeno, zgrajeno po meri človeka z občutkom za lepo. Danes pa povsod ta ready-made, instant metal in steklo.

In potem še pričakujejo, da bomo s tem zadovoljni? Ne, hvala! Vemo, da to delate v svojo korist — ker se vam splača —, ne pa v naše zadovoljstvo. Nam se v Ljubljani sploh ne splača več živeti. Dokler bo Janković župan, že ne.